35-36 št. Prepletanja, december 2010
30.12.2010
Med prazniki sem razmišljala, kako sem v letih do zdaj preživljala praznične decembrske dni; s kom, kje in kaj se je dogajalo. Pojavile so se slike dogodkov in ljudi. Z mnogimi nimam stikov, a doživetja so bila tako močna, da še vedno čutim polnost tistih trenutkov.
V letošnjem decembru je nastalo nekaj novih slik, ki so neizbrisljive. Začutila sem, kako veliko pomeni ljudem bližina drugega človeka. Ne le beseda! Stisk roke kar ni popustil in objem je trajal … Bolj kot strah pred osamljenostjo je iz tega dejanja vela želja po dotiku, po prisotnosti.
Ko se tako, vsaj za hip najdemo, se zdi, da je življenje res dragocen in lep dar. Včasih praznično vzdušje pripomore k temu, da lažje pokažemo kaj potrebujemo in lažje damo, kar tisti poleg nas išče.
Zdi se mi, da človek nekako po »naravni« poti dobi tisto, kar potrebuje, če se le prepusti svojemu notranjemu vodniku. Saj veste, kaj imam v mislih, kajne.
Želim vam, da bi zmogli biti iskreni do sebe, prisluhniti glasu, ki je nekje v vsakem izmed nas in ga upoštevati v vsakdanjih, majhnih odločitvah in ravnanjih.
Srečno! Ema Brelih
* * * *
Voščilo Branke Knific, predsednice Zveze
Kot je bilo napovedano, je tokratna številka dvojna in z njo zaključujemo deveto leto izhajanja Prepletanj. Lepo je imeti v rokah zajetno revijo s posebno prilogo namenjeno društvom, ki v okviru Zveze delujejo že več kot desetletje. Morda se bomo prave vrednosti dolgoročnega in vztrajnega dela zavedali šele v prihodnosti.
V reviji je nekoliko več prostora namenjenega pogovoru zato, ker so imeli besedo trije sogovorniki. Prepričana sem, da tako kot sem jaz uživala v klepetanju z njimi, boste tudi vi ob branju. Ob pogovorih so tudi prispevki, ki so jih zapisali o njihovem delu ali življenju tisti, s katerimi se pogosteje srečujejo.
Poslanstvo revije je v povezovanju preteklosti in sedanjosti. To so zelo spretno naredili že učenci osnovne šole Črenšovci s svojo mentorico. Nam so pustili opise družabnih iger, ki nikoli ne zastarajo, kvečjemu se pozabijo. Njihova raziskovalna naloga, katere del so tudi opisi družabnih iger, ki jih objavljamo, je bila na natečaju na festivalu za 3. življenjsko obdobje, najboljša v svoji kategoriji.
V Strokovnih namigih sodelavka Tatjana predstavi skrb za starejše v Italiji. Kar nekako navajeni pa smo že, da se oglasi tudi Bernarda s kakšnim koristnim nasvetom, tokrat o previdnosti pri hoji po cesti.
Novice iz društev in iz Zveze pa vas bodo informirale o dogodkih, ki so pomembni na našem področju.
Vabim vas k pisanju prispevkov za naslednjo številko, ki bo izšla v pomladnih mesecih.
Rok za oddajo člankov in fotografij je 20. februar 2011 na naslov: Prepletanja, p.p.34, 5281 Spodnja Idrija, ali
Pogovor
l6l Andrej Podgornik
l10l Mateja Božnar in Erika Markič
Strokovni namigi
l14l Skrb za starejše v Italiji
l17l Bodi previden
Učenje za delo
l18l Model izkustvenih delavnic
l20l Iz društev
Sredina
l21l Kako smo se nekoč igrali
l32l Novice iz Zveze
Kratka zgodba
l37l Božič
l38l Iskanje
l40l V družbi z dobro knjigo
- Sto obrazov notranje moči
- Pomagajo mi živeti
- Odprto srce
- Ples v krogu
Pogovor
l6l Andrej Podgornik
Če bi bil še enkrat mlad, bi obrnil vse bolj na svetlo, na boljše.
V okviru številnih dejavnosti Festivala za tretje življenjsko obdobje potekajo tudi literarni, likovni in medgeneracijski natečaj. Njihov skupni namen je vzpodbuditi in promovirati medgeneracijsko sodelovanje, poiskati tiste mlade in stare ljudi, ki živijo in so zgled za ustvarjanje dobrih medčloveških in medgeneracijskih odnosov.
Število prijav na razpise se iz leta v leto veča. Težko bi sodili, ali se veča število ljudi, ki razmišljajo o tem. Zagotovo pa prijava na natečaj kaže na to, da se večajo pozornost, zanimanje, pomembnost vedenja o tem, kaj delamo in kako živimo. Naj se piše o dobrih stvareh, o navadnih, vsakodnevnih, a prijaznih dejanjih in medsebojni naklonjenosti.
Mlado srce za nasmeh starejših in Plemenito zrelo srce za nasmeh mlajših sta dva razpisa, namenjenima mladim in starim, ki zavzeto udejanjajo te besede. Ko se pogovarjamo z njimi, se čudijo, zakaj so bili izbrani prav oni, češ da ne delajo nič posebnega, nič velikega. To najbrž ni lažna skromnost. To je njihovo življenje. Lepo bi bilo, če bi tak način življenja postal nekaj najbolj normalnega prav za vse.
Če bi bil še enkrat mlad, bi obrnil vse bolj na svetlo, na boljše. Letos je priznanje med starejšimi dobil Andrej Podgornik z goriškega konca. Pot do pogovora z njim sta mi uredili učiteljica Denis Matežič in vnukinja Metka Podgornik. Z njima sem se »pogovarjala« po elektronski pošti. V soboto dopoldne pa sem se zapeljala od Gorice proti Trnovemu in se ustavila v zaselku Voglarji. Domačije, kjer živi Anton, ni težko najti. Pravzaprav je sestavljena iz treh hiš. V stranskih živita družini mlajšega rodu, v sredini pa je Andrejev dom. Sedela sva za mizo in se pogovarjala. Iz kuhinje se je širila prijetna toplota štedilnika na drva, na katerem je vrela voda za kavo. Prilegla se je. Ob tem moram povedati, da se bo Andrej naslednje leto vpisal med stoletnike. Pogovori z ljudmi, ki so na tem svetu že eno stoletje…, so vedno nekaj posebnega.
Pogovor
l10l Mateja Božnar in Erika Markič
Navadno poskušava v tem, sedanjem trenutku narediti največ, kar lahko.
Erika in Mateja, dijakinji Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, sicer doma iz okolice Škofje Loke, sta letošnji izbranki natečaja, katerega naslov veliko pove o vsebini: Mlado srce za nasmeh starejših.
Dobile smo se v sneženem sobotnem dopoldnevu sredi Škofje Loke. Ljudje so hiteli po miklavževih nakupih in se nerodno prestopali čez kupe snega, me pa smo poklepetale ob čaju.
Šestnajstletnici, ki se jima oči iskrijo od prekipevajoče mladosti, besede prekinjajo smeh in vzkliki. Ne poznata teorij o vodenju skupine, ne predloga zakona o prostovoljstvu, ne andragoških in gerontoloških znanosti, ne obremenjuje ju proračun ali prijava na razpis za nevemkakšna sredstva.
Morda se je zdaj kdo vprašal, kaj pa je potem tisto, kar nam imata povedati. To… kar ima v mislih Mali princ.
Tako kot živita in delata – zaznata porajajoče se ideje in jih uresničujeta po preprosti, enostavni, neposredni in iskreni poti – tako smo se tudi pogovarjali.
Strokovni namigi
l14l Skrb za starejše v Italiji - širjenje obzorij in izmenjava izkušenj, Tatjana Prašnikar
C.I.F. – The Council of International Fellowship je nepridobitna, prostovoljska, politično in versko neodvisna organizacija, ustanovljena leta 1960, ki povezuje evropske in druge države sveta, povezane v svetovno mrežo. Namenjena je povezovanju socialnih delavcev in drugih strokovnih delavcev s področja socialnega varstva. Večina držav izvaja programe, namenjene izmenjavi strokovnih delavcev na področju socialnega varstva.
Ljudje, ki sodelujejo v C.I.F.-u, so izjemni entuziasti. Med njimi vlada poseben »duh«, podobno kot pri naših prostovoljcih v Zvezi društev. Članstvo v C.I.F.-u vidim kot priložnost za širjenje strokovnega obzorja, pridobivanje nove energije, idej za delo in življenje. Toplo priporočam vsem strokovnjakom, da se udeležijo programa v eni od držav, ki izvajajo programe. Vsako leto mednarodni C.I.F. objavi seznam držav, ki bodo v prihodnjem letu gostile udeležence iz različnih držav. Države članice program vsakokrat skušajo prilagoditi zanimanju posameznika, ki se nanj prijavi. Od ljudi, ki se udeležijo programa, se pričakuje, da tudi sami kasneje sodelujejo pri aktivnostih organizacije, saj bi brez te vzajemnosti takšna organizacija težko delovala. Vabim vas, da obiščete njihovo spletno stran www.cifinternational.com.
l17l Bodi previden, Bernarda Lukančič
Dragi starejši v skupini SREČANJE! Učenci četrtega razreda osnovne šole sodelujemo v akciji BODI PREVIDEN, s katero želimo opozoriti naše starejše prebivalce na nevarnosti v prometu.
Učenje za delo
l18l Model izkustvenih delavnic za prostovoljce v programu Skupine starih ljudi za samopomoč, Martina Slokar, Danijela Zimšek Kralj
prispevek
l20l Iz društev
- MD Korak, Idrija
- MD 4letni časi, Ajdovščina
- OZ RK Sežana
- MDS Savinja, Celje
- MD Z roko v roki Kranj
- OZ RK Škofja Loka
- DU Sevnica
Sredina
l21l Kak smo se nekda špilali - Kako smo se nekoč igrali, Majda Ladić
Učenci osnovne šole Franceta Prešerna Črenšovci so s svojo nalogo sodelovali na natečajih, ki so bili razpisani v okviru festivala za 3. življenjsko obdobje. Skupaj z mentorico Majdo Ladić so raziskali in popisali različne družabne igre. Morda bo katera izmed njih razvedrila tudi vas v teh zimskih dneh! Otroci pa so v zaključku opisali tudi nekaj sodobnih iger, predvsem pa pripomočke, s katerimi si krajšajo čas.
Pri projektu Medgeneracijsko sodelovanje so sodelovali člani družine Hanc–Matajič. Družina je vzor ohranjanja in prenašanje tradicije s starejše na mlajšo generacijo. Šteje sedem članov in zajema tri generacije, stare starše, starše in otroke. Nalogo je s pomočjo mentorice zapisala učenka Saša Matajič po pripovedovanju babice Marije in mame Vesne. Opisala je igre, ki so se jih otroci igrali nekoč, in igrače, ki so jih takrat imeli. Veliko teh igrač so v družini tudi naredili in jih preizkusili v igri. Otroci so navdušenje nad starodavnimi igrami in igračami prenesli tudi v šolo med sošolce. Zaradi precejšnjega interesa smo babico Marijo povabili v šolo, kjer je tudi ostalim otrokom predstavila igre in se z njimi igrala. Najbolj jim je bila všeč igra »Korblec ide«
l32l Novice iz Zveze
- Regijska srečanja 2010
- Za organizatorje lokalnih mrež – retorika II.
- Sodelovanje na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu
- Predstavitev programa v EU projektu Active A.G.E. na Poljskem
- Sprejem za predstavnike humanitarnih organizacij in slovesnost v Državnem svetu
Kratka zgodba
l37l Božič, Angelca Fujs
l38l Iskanje, Irena Hvala
l40l V družbi z dobro knjigo
- Alenka Rebula: Sto obrazov notranje moči
- Prispevki stanovalcev in delovnih terapevtov domov starejših Celjske in Koroške regije: Pomagajo mi živeti
- Urška Lunder: Odprto srce
- Olga Kharitidi: Ples v krogu
Želim se naročiti na revijo Prepletanja ...