Junija 2026 smo v Mariboru zaključili enoletno usposabljanje in izobraževanje za voditelje skupin v programu Skupine starih ljudi za samopomoč. Usposabljanje je zaključilo 19 prostovoljk - voditeljic skupin iz osmih različnih okoljih:

• MDS Drava Maribor: Marinka, Danijela, Darinka, Milena in Tjaša
• MD Mavrica Poljčane: Janja in Viktorija
• Dom Nine Pokorn Grmovje: Jožica in Maja
• Društvo krajanov Kopivnik: Damijana in Jelena
• Dom starejših Lendava: Glorija in Ines
• MD Mozaik generacij Polzela: Branka, Arnela in Silva
• CSD Pomurje, Enota Murska Sobota: Jasna
• DRCI Most Žalec: Fani in Marisa

Veseli nas izkazan interes in velika udeležba za usposabljane in izobraževanje za voditelje skupin. Na poti polni izzivov, družbenih sprememb in zelo pestre ponudbe programov za stare ljudi je naš program še vedno privlačen, zanimiv, zaželen in vedno bolj potreben. V program se vključujejo predani prostovoljci, ki imajo čut za starega človeka in nanj gledajo s spoštovanjem.

Usposabljanje smo pričele septembra lani. Že tretje leto po vrsti so se v Mariboru usposabljale same ženke. V večini so že bile voditeljice skupin, v začetni fazi vodenja skupine. Ena skupina je še v procesu nastajanja. Udeleženke so na srečanja prihajale s svojimi izkušnjami in vnašale dinamiko, ki se odvija na skupini. Vse te izkušnje in izzivi so bili odlična podlaga za naše delo, za razmišljanje, za izmenjavo izkušenj, predvsem pa podlaga za učenje.

Praktična izkušnja, vodenje skupine skozi igro vlog, je ena izmed bolj zahtevnih preizkušenj na usposabljanju, skozi njo pa dobimo veliko novih spoznanj, usmeritev in idej za delo. Pomembno je bilo, da se ob igranju počutimo varno, da so bile naše misli osredotočene na izkušnjo in ne na ocenjevanje ali tekmovanje. Spoznavale smo kako raznoliki so člani skupin, kaj vse lahko na srečanja prinesejo, učile smo se kako uspešno komunicirati ob izzivih, katere tehnike so lahko uporabne, kako poslušati tudi sebe, svoje potrebe in kakšne pasti nam vodenje skupine lahko prinese…

Skozi proces usposabljanja je bil viden velik napredek pri udeleženkah, predvsem v njihovi suverenosti, večji samozavesti, odločnosti. Misli v domačih zadolžitvah in zaključnih nalogah so pokazale veliko mero pridobljenega znanja, poglobljenega razmišljanja, razumevanja medosebnih odnosov in osebno rast.

Veselim me, da so se nam ob slavnostnem zaključku pridružile predsednice društev, organizatorke  lokalnih mrež in predsednica ZDSGS. Udeleženkam so podelile nekaj spodbudnih in motivacijskih besed, ki bodo v  oporo pri vodenju skupin.

Skozi celoten proces smo odlično sodelovale, za kar bi se želela zahvaliti vsem udeleženkam. Hvala tudi vsem organizatorkam lokalne mreže, predsednicam društev in direktoricam/direktorjem organizacij, ki ste prostovoljke navdušili za usposabljanje in jih vseskozi podpirali.

* * * * * 

Misli voditeljic ob zaključku usposabljanja

DARINKA MURŠEC: »Znanje je moč, zato ne dovolimo, da sonce zaide, ne da bi se naučili nekaj novega. Vsak večer  se vprašajmo »Kaj sem se danes novega naučila? Kako sem prispevala? Kaj sem izboljšala? V čem ali s kom sem uživala?« Če bomo vsak dan neprestano izboljševali svoje življenje, potem bomo izkusili stopnjo zadovoljstva, sreče in duševne izpopolnitve, o kateri si večina ljudi niti sanjati ne upa. Nenazadnje učimo se mi sami, v sebi, vsak zase in zaradi lastnih koristi.«

MAJA LOVRENČIČ: »Deset srečanj. Enkrat na mesec, počasi, brez hitenja. Dovolj časa, da ne spoznaš le vsebine, ampak tudi ljudi. Skupina je postala prostor prijetnosti, iskrenosti in tiste redke lahkotnosti, kjer ni treba ničesar dokazovati. Človek sprva misli, da prihaja po znanje, potem pa odnese še nekaj več - občutek povezanosti in tih opomnik, da največ ostane prav od stvari, ki jih ni mogoče zapisati v zapiske.«

JOŽICA ZAGORIČNIK: Prostovoljno delo s starejšimi osebami je dragocena izkušnja, ki človeka obogati z modrostjo, potrpežljivostjo in empatijo. Že kratek pogovor, nasmeh ali prijazna gesta lahko starejšim polepša dan in jim daje občutek, da niso sami. Hkrati pa prostovoljec skozi takšno delo spoznava pravo vrednost medsebojne povezanosti, spoštovanja in človeške topline.

VIKTORIA POTOČNIK: Vsaka skupina za samopomoč se začne s poslušanjem, raste z zaupanjem in živi skozi srčnost ljudi, ki so pripravljeni del svojega časa podariti. Skupina za samopomoč starejših ni le prostor pogovora, ampak prostor, kjer izkušnje postanejo močne, poslušanje pa zdravilo za osamljenost.

Občutja:

• Ko starejši začutijo, da so slišani in sprejeti, se osamljenost spremeni v pripadnost.

• V skupini za samopomoč se občutki bremena pogosto spremenijo v občutek vrednosti.

• Deljena občutja postanejo lažja, delno veselje pa večje.

• Topla beseda in iskren posluh lahko človeku povrne občutek dostojanstva in miru.

• Skupina ni rešitev za vse težave, je pa varen prostor, kjer nihče ni sam.

• Občutek sprejetosti je v starosti pogosto največje darilo.

• Ko nekdo pove svojo zgodbo, drugi v njej pogosto najdejo pogum zase.

• Samopomoč se začne tam, kjer človek začuti: »Nekdo me razume.«

Ko zvezda ugasne na nebu, njen sijaj še dolgo živi v naših srcih.

Ko zvezda zasije v temi, nas spomni, da upanje vedno obstaja.

Ko zvezda pade, si človek zaželi topline, bližine in miru.

Ko zvezda tiho utripa, govori o spominih, ki nikoli ne ugasnejo.

Ko zvezda osvetli noč, tudi osamljeno srce lažje najde pot.

Ko zvezda zažari, spomni se nas, da vsak človek nosi svojo svetlobo.

V skupini za samopomoč se občutki bremena pogosto spremenijo v občutek sprejetosti, varnosti in nove življenjske moči.

Moja spoznanja so: da skupaj lažje premagujemo ovire, da skupaj najdemo moč tudi v težkih trenutkih, da skupaj rastemo, se učimo in drug drugemu vračamo pogum, da skupaj ustvarimo občutke domače in sprejete.

Usposabljanje me je spodbudilo k razmišljanju, da je lahko človeku majhna pozornost veliko darilo. Razmišljam, da prava pomoč pogosto ni v velikih besedah, ampak v iskreni prisotnosti.

Usposabljanje mi je dalo občutek, da lahko tudi sama prispevam k manjši osamljenosti ljudi.

Skozi usposabljanje sem začutila, kako dragocena je moč skupine in medsebojne podpore.

Razmišljanja po usposabljanju so me utrdila v prepričanju, da vsak človek potrebuje občutek sprejetosti, spoštovanju, zaupanju….

SILVA BASLE: Na program usposabljanja in izobraževanja prostovoljk in prostovoljcev sem prišla kot novorojenček: brez zob, z zelo malo izkušnjami za delo v domu starostnikov, mogoče malo prestrašena, a zelo radovedna. Ob prijetni in strokovni vodji, ki nas je spretno usmerjala, pa smo si nabirale znanje, pogum, samozavest in tkale pristne človeške vezi.

Spoznala sem nove »sošolke«, same srčne gospe. Vsaka je s svojo prisotnostjo, z vprašanji, modrostjo in življenjskimi izkušnjami bogatila skupino.

Takšna izobraževanja imajo neprecenljivo vrednost. To sem preprosto začutila. In še ena resnica: RADOVEDNOST, SRČNOST IN ŽELJA PO ZNANJU NIMAJO LET.

BRANKA LAH: »Zgodba o času«

Tam nekje v svojem okolju, ki ga pozna že veliko let, ždi naš človek in razmišlja o času. Skuša najti odgovor na vprašanje, kdaj bo imel čas?

Razmišljanja starega človeka se vračajo v preteklost. V času, ki je bil njegov. Njegovo telo je zmoglo velike napore, misli so bile hitre, zanj ni bilo ovir, ki jih ni moč premagati ali obvladati. Kljub moči in hitrosti njegovega telesa in misli, mu je zmanjkovalo časa.

Danes ima čas. Vendar njegovo telo ne zmore hoje, njegove misli begajo. Vse dogajanje okrog njega poteka tako hitro. Strah ga je samote in tujih ljudi. Zakaj ne razumejo?

Star človek ždi v svojem varnem okolju in si želi, da bi za trenutek postali ob njem, mu namenila pogled, prijazen nasmeh in ga razumeli. Tako malo si želi.

Star človek, ki ždi tak nekje v svojem svetu, ima čas. Njegov čas, ki nam ostaja tuj in neznan –

danes, jutri…

Kljub vsemu smo razumevanju njegovega časa vedno bližje. Čas je, da se učimo, opazujemo in spoštujemo!

JASNA RIBAŠ: »Največ, kar lahko podarimo drugemu človeku, ni popoln nasvet ali rešitev, ampak čas, poslušanje in občutek, da ni sam. Hvala za leto skupne poti, učenja in srčnosti.«

FANI ROBIČ: Zelo rada sem bila soudeleženka te skupine in veliko dobrega sem se naučila. Tudi osebno za sebe. Junija na zaključku ne bom mogla biti prisotna. Pošiljam Ti mojo misel iz zaključne naloge:*ČLOVEK TUDI V STAROSTI POTREBUJE PREDVSEM TO, DA GA NEKDO POSLUŠA, RAZUME IN SPREJME TAKŠNEGA, KAKRŠEN JE.*

MARINKA ČUČKO: Srečanje srčnih, srečnih in vedrih ljudi, vsem nam življenja bogati. Tisti, ki s skupino prijetna doživetja doživi, se znova in znova druženja veseli, lažje, bolj vedro in zdravo živi.

GLORIA GJERGEK: To izobraževanje mi je dalo veliko novega znanja ter nove načine dela z mojimi članicami. Od tu odhajam pripravljena in vesela, da bom vse to prenesla v prakso. Hvala za to neprecenljivo izkušnjo.

JELENA PRISTOVNIK: V procesu usposabljanja sem se naučila kako poteka vodenje skupine in kako spodbuditi sodelovanje med članicami, reševanje problemov in težav. Pridobila sem znanje in ideje, ki spodbujajo k lepši in boljši komunikaciji. Z dodatnimi znanji lahko lažje rešujemo težave in se z njimi soočamo.

INES VOŠČUN: Tekom izobraževanja nisem pridobila le znanje, temveč tudi globlje razumevanje človeka, pomena poslušanja in moči medsebojne podpore. Pridobila sem na samozavesti ter spoznala kako dragoceni so iskreni pogovori, empatija. Odhajam bogatejša za nova prijateljstva, izkušnje in zavedam se da lahko že s svojo prisotnostjo nekomu polepšam dan. Skupina za samopomoč je most med ljudmi - povezuje srca, krepi pogum in dokazuje, da je skupaj lažje hoditi skozi življenje.

TJAŠA NOVAK: Največ, kar lahko podarimo drug drugemu, ni nasvet ali rešitev, temveč čas, posluh in iskrena prisotnost. Hvaležna sem za vse, kar sem na tej poti prejela in se naučila.

Jasmina Vrečko, strokovna služba ZDSGS