V mesecu maju 2020 smo se lahko ponovno pričeli srečevati tako voditelji na intervizijskih srečanjih kot v skupinah starih ljudi za samopomoč. Ugotavljamo pa dokler ne bo odkritega cepiva proti koronavirusu Covid-19, se bomo morali še naprej vesti odgovorno tako do sebe kot do drugih oseb in upoštevati varnostno razdaljo, predvsem pa skrbeti za redno umivanje rok oz. njihovo razkuževanje ter nošnjo mask v zaprtih prostorih.  V tem tednu smo imeli intervizijsko srečanje prostovoljk in prostovoljcev Medgeneracijskega društva Bela krajina in Medgeneracijskega društva Zimzelen, katerih fotografiji sta na tem mestu objavljeni.

  

 

 

 

 

 

Vabljeni k ogledu fotogalerije:

Zaključek usposabljanja in izobraževanja za voditelje skupin v Gornji Radgoni

Zaključek usposabljanja in izobraževanja za voditelje skupin v Slovenskih Konjicah

Zaključek usposabljanja in izobraževanja za voditelje skupin v Domžalah

Usposabljanje in izobraževanje za organizatorje mrež na Gorjuši

 

Prispevki iz lokalnih mrež:

Doma ostala bom, časopise in knjige brala bom. Pred virusom se varovala bom.

Na vrt svoj bom hodila in zdravje si z gibanjem po vrtu bom pridobila.

Sosedi Angeli pomagala bom, ji za prehrano njeno skrbela bom.

Angela šteje že 93 let, kot dobra soseda mi zmeraj je za vzgled.

Korajžno na svetu sama živi, se nobenih težav nič ne boji.

Bodimo korajžni veseli tudi mi vsi,

da  korana virus nad nami ne bo imel nobene moči.

                                  

Kristina Raušl Okorn, članice skupine Zlata jesen

DRCI MOST, Žalec

 

 

TIHI NEVIDNI UBIJALEC

 

Bil je lep pomladni dan. Narava se je že začela prebujati iz zimskega spanja. Zvončki že cingljajo, trobentice trobijo, ptički že čivkajo pesmice. Narava se prebuja, se veseli novega življenja. Toda JOJ, kar iznenada pride neznan obiskovalec KORONAVIRUS, ki zaustavi to naše življenje. Utihnil je otroški živ žav. Ceste postanejo tihe, prazne. Le tu in tam vidim skozi okno človeka, ki z masko na obrazu tiho, neodzivno stopa po cesti. Ob srečanju z drugim človekom si le pokimata in gresta vsak svojo pot, niti pozdrava si ne privoščita. Stara sem preko 80 let, marsikaj sem doživela, kar pa je ta virus, mi je nerazumljivo.

Takoj po 2. svetovni vojni je razsajala jetika. Bili smo vsi cepljeni (FLUOROGRAFIRANJE), pa se je ta zaustavila. Tudi sedaj upam, da čim prej najdejo CEPIVO, da se rešimo te more. Danes je zaščita pred to nadlogo le KARANTENA. Doma moramo biti. Velikokrat me stiska pri srcu, ker se ne morem pogovarjati s  sovaščani. Moji me res čuvajo, vse mi prinesejo, kupijo kar rabim, nič mi ne manjka, tudi VIRUS se me izogiba. Hvala vsem za vse.

Najhuje je vsak torek, ko moram biti doma brez klepeta, ker nimamo srečanja v skupini starejših za samopomoč. Vsaka članica SONČNICA sameva. Slišimo se po telefonu in poklepetamo. Ni naših pogovorov, telovadbe, petja. Po končanem srečanju pa še KAVA. Počutim se kot zapornik, čeprav mi moji domači nudijo vse kar rabim. Meni manjkajo srečanja z ljudmi, otroški živ žav, opazovanje prelepe narave, sprehodi. Veliko berem, kaj spečem, malo gledam TV, vsakodnevna opravila v  stanovanju. Dan mine enolično.

Vprašam pa se, kaj smo mi stari zagrešili, da ta VIRUS smrtni napada predvsem stare, da jim predčasno uniči, skrajša zadnje dni  življenja.

Komaj čakam, da se življenje povrne v stare tire, čeprav ne bo več tako kot je bilo. Živeli bomo v večnem strahu, kdaj ponovno udari.

Magda Ježovnik, voditeljica skupine Sončnice iz Migojnic

DRCI MOST, Žalec

 

 

KORONICA

 

Pa prišla si ravno na pomlad,

ko te nismo klicali in ne potrebovali.

Nevidna si se prikradla od bog ve kod,

še v našo majhno deželico izpod  Alp našla si pot.

 

Postala si glavna in slavna,

pozna te staro in mlado,

cel svet si poslala v karanteno,

nisi vprašala za kakšno ceno.

 

Pa ravno zdaj, ko dobro bi se nam godilo,

ko na vrhu obljube se delijo,

še na nosove smo dobili robce,

da zaprli so nam gobce.

 

Vse postalo je sterilno,

obolelih je obilno,

ljudem ni več do družbe,

želijo si le nazaj v službe.

 

Pred trgovinami stojimo kot butalci,

nikamor se nam ne mudi,

za čuda vse se še dobi,

čeprav se hitro vse  draži.

 

Ne vemo, kam lahko še gremo,

doma že vse poznamo,

iz televizije se že kadi,

bog ne daj, da še internet pregori.

 

»Kaj nam je tega treba bilo«, pravi Prešeren.

Zato pojdi, od koder si prišla,

ne delaj nam še več  gorja,

dolina Šentflorjanska te dovolj ima!

 

Branka Delakorda, voditeljica skupine Sončnice iz Galicije

DRCI MOST, Žalec

 

---

 

EPIDEMIJA JE PREKLICANA…

 

 Naša vsakotedenska enourna druženja z medsebojno delitvijo osebnih doživetij, lepih in tudi takih, ki obremenijo dušo, a jo s pogovorom v skupini za samopomoč starim ljudem »Upokojeni optimisti« vrnejo v bolj gladke življenjske tirnice, so bila skoraj tri mesece onemogočena. Vendar je čudno obdobje za nami, kakor tudi večina ukrepov in prepovedi. Vsaj zaenkrat. Četudi v moji glavi nenehno vrta mnogo nepojasnjenih vprašanj, je preklic epidemije prinesel svojevrstno olajšanje.

 

V Društvu upokojencev Murska Sobota,  kjer skupina deluje pod okriljem Zveze za socialno gerontologijo Slovenije, so našemu delu zelo naklonjeni.

»Seveda lahko imate srečanje«, mi je zadovoljno odgovorila predsednica društva, gospa Angela Novak, ko sem jo pred napovedanim preklicem epidemije povprašala, če ni kakšnih zadržkov z ozirom na to, da se društveni prostori nahajajo v stanovanjskem bloku starejših občanov.  Po telefonu sva  poklepetali še o tem in onem in si podelili radosten smeh, ko sem ji zagotovila, da bomo pridni in upoštevali vsa navodila, ki še veljajo.

Moje pričakovanje ponovnega snidenja s skupino je tisto junijsko sredo pred društvenimi prostori obogatilo še naključno srečanje s predsednico Pomurske pokrajinske zveze društev upokojencev, gospo Vijolo Bertalanič, mojo drago prijateljico iz otroških let in nato nekajletno sodelavko. Razveselili sva se druga druge in podelili upanje, da se bomo sčasoma morda zopet vrnili v stare okvirje.

»Lepo vas je ponovno videti, pogrešala sem vas«, nas je nato razigrano pozdravila še prijazna in pridna sekretarka društva Klaudija, ko smo se zopet zbrali v našem prostoru za druženje.

Srečanje je med člane skupine vrnilo tiste pristne občutke medsebojne povezanosti, ki smo jih v času karantene lahko delili le po telefonih ali računalnikih. Prostor se je z našo prisotnostjo napolnil s posebno energijo, ki jo nudita le jasen pogled in iskreno zazrtje v oči. Trije meseci nas v fizičnem smislu niso spremenili. V naših letih pač ne rastemo več, tako kot moja vnuka, ki ju je obdobje karantene, ko ju nisem smela videti, krepko potegnilo v višino. Tudi naši sivi lasje so izpolnjeni in na svojih mestih. Morda, no morda se je kdo le malce bolj zaoblil, saj je bilo pri večini manj možnosti za gibanje in več časa za kulinarična razvajanja. Vseeno pa je nevarnost neznane in zlovešče bolezni v marsičem spremenila naša življenja. Tudi z negativnimi prizvoki, ki so se kazali v osamljenosti, v napetostih med družinskimi člani ali med stanovalci v bloku, pa vse do pozitivnih, saj je marsikdo med nami v času omejitev posvetil več časa družini, ali se lotil del, ki jih je leta in leta dajal na stranski tir. Verjetno pa se bodo mnogi šele po tej izkušnji začeli zavedati dragocenosti zdravja, svobode gibanja in vrednosti lepih medčloveških odnosov.

Slednjim že nekaj časa sledimo v skupinah za samopomoč starim ljudem. Naša druženja so namreč tista, ki sledijo pozitivnim vrednotam in pomagajo k smelejšim korakom skozi življenje. Pa ne s terapevtskim pristopom ter posredovanjem vzorcev ali navodil za reševanje morebitnih osebnih težav. Iskren pogovor je tisti, ki nas druži. Bremena, ki jih posamezniku v različnih oblikah nalaga življenje, vsak teden za eno uro postanejo lažja. Z raznimi tematskimi, pa tudi z naključnimi vsebinami pogovora se izpolni potreba po preusmeritvi misli, po poglobljenem razmišljanju in delitvi mnenj, ali pa le želja po iskrenem prijateljstvu in toplem objemu. 

Na prvem ponovnem srečanju smo bili okrnjeni. Zdenka s svojim invalidskim vozičkom v nestanovitnem vremenu nerada »šofira« skozi mesto. Obremenjuje pa jo tudi čakanje na ponovni operacijski poseg v UKC Ljubljana. Olgi so operirali sivo mreno na enem očesu, Albina je imela nek nujen opravek, Marta pa bi iz svoje hišice ob Muri lahko prišla v Soboto le z javnim prevozom, ki pa ga še ni. Zato pa sem z največjim veseljem z avtom pohitela po Dragico, ki je težko pokretna, saj jo čedalje bolj pestijo težave z nogo. Marija je pribrzela s svojim nepogrešljivim mopedom, Mira pa je komaj čakala, da smo pritisnili na hišni zvonec v bloku, kjer domuje naše društvo. Sovoditelj Tone je v prostor vnesel še dodatno svetlobo s svojimi povsem belimi lasmi z dodanim belim brezrokavnikom. Kar malce ganljivo je bilo. Brez običajnih objemov in z upoštevanjem sedežne razdalje, a vseeno tako pristno, lepo in domače. S Tonetom nisva pripravila nobene teme pogovora, a so besede vrele iz nas in prostor zapolnile s smehom in radostjo ob ponovnem snidenju.

»Če bi karantena še nekaj časa trajala, bi pozabila govoriti«, je svojo osamljenost opisala Mira. »Vesela in srečna sem, da smo zopet skupaj.«

* * *

Zaradi Mire, Dragice, Marije, Olge, Marte, Albine, Zdenke in mnogih drugih žena in mož v tretjem življenjskem obdobju je še kako dragoceno druženje v skupinah starih ljudi za samopomoč. Zato, iskrena hvala dragi Danijeli Zimšek Kralj in Zvezi društev za socialno gerontologijo Slovenije, da je tudi v naših krajih spodbudila ustanavljanje skupin in zanje usposobila voditelje. In hvala Društvu upokojencev Murska Sobota s predsednico Angelo Novak, da je Tonetu, Ireni in meni ponudilo roko pri ustanovitvi skupin »Upokojeni optimisti«  in »Bisernica«, da v njih lahko »drug drugemu ognja dajemo.«

Erika Hriberšek

Društvo upokojencev Murska Sobota

Skupina »Upokojeni optimisti«

---

STO LET -  1 DAN

Takoj, ko sem se upokojil, sem se na pobudo odgovorne osebe v Sončnem domu Maribor odločil za prostovoljstvo. Opazila je, da znam čustveno, z neko posebno empatijo, delati s starejšimi ljudmi. Ne samo ona, tudi drugi so me verjetno opazovali, kako sem skrbel za botro, ki je tam preživljala svoje zadnje obdobje. Postal sem sovoditelj v že delujoči skupini, ki jo je vodila Majda Brumec in je od takrat moja kolegica, krasna oseba z večletnimi izkušnjami. Pri vodenju skupine Čebelice, ki jo že nekaj let uspešno vodiva, sva se krasno ujela. Z mojim prihodom v skupino se je članstvo v njej precej povečalo. Majda pravi, da je razlog v tem, ker se je skupini priključil prvi moški – prostovoljec in s tem popestril dogajanje v skupini. Z veseljem kot prostovoljec, skupaj s sovoditeljico Majdo, vodiva skupino, saj me druženje s stanovalci Sončnega doma izpopolnjuje, ob enem pa se pripravljam na lastno starost. Na srečanja prihajam nekoliko prej, da pripravim omizje, grem od sobe do sobe in spomnim članice / člane na srečanje skupine in pripeljem osebe, ki so na vozičkih.

Želim podeliti svojo izkušnjo druženja z najstarejšo članico naše skupine Čebelice, gospo Vero, ki je bila takrat, ko sem se priključil skupini, v 94. letu starosti. Gospa ni bila nikoli poročena, saj je izbranec njene mladosti padel v vojni, pa tudi otrok in drugih bližnjih sorodnikov ni imela, razen neko oddaljeno žlahto.

Z gospo Vero, ki je bila zelo podobno moji materi, sva se zelo zbližala in tudi »Jožek« me je klicala, enako kot moja mama.

Na dan, ko smo praznovali Verin 95. rojstni dan, je na srečanje skupine čakala že v avli Doma. Sedela je in skozi okno opazovala naravo. Obstojim pred njo in jo opazujem. Bila je čedno urejena, z lepo bluzo, z verižico in uhani. Skratka, prava dama, kar ji tudi rečem.

Vera mi odgovori: »Jožek«, jaz sem vedno dama«. Ha, me je klepnila po glavi, kaj? Nasmehneva se. Kaj pa drugega?

 

Občasno sem moral z njo v njeno sobo, da mi kaj povedala ali pokazala. Vedno sem se moral najprej usesti. Imela je stari mobi z malim ekranom in malimi tipkami. Povrh pa je še slabo videla. Ker je imela težave z rokovanjem telefona, si je želela novega z večjim ekranom in številkami. Jaz pa pot pod noge in sem šel naokoli poiskat primerni telefon. In sem primernega našel in to celo takšnega, ki je imel tipko za klic v sili. Ponujeni sta bili dve opciji, in sicer 50, 00 € za telefonski aparat ali naročniško razmerje za 1,00 € z mesečno naročnino 11,00 €. Založil sem 50,00 € in telefon prinesel gospe Veri in obrazložil obe različni možnosti nakupa mobija. Premislila je in dejala: »Oni me že ne bodo okrog prenesli, saj ponucam za klice na mesec cca 2,00 €.« In ga je kupila za 50,00 €. Res, pronicljiva gospa v vseh ozirih.

Podoben primer je bil, ko me je prosila, naj ji prinesem domači šnops. Zabičala mi je, naj bo res močan, saj bo kmalu na pohodu gripa. In še en primer. Pogosto ni mogla mimo politike in komentarjev o politikih, o katerih ni imela dobrega mnenja. Pa še en primer: ko je v zrelih letih ležala v bolnici, so se dohtarji pri viziti ob njeni postelji pogovarjali, da ne bo več dolgo živela in so jo  »odpisali«. Zaupala mi je, da jih je slišala in ob tem pomislila: »Fiks madona, vi me že ne boste odpisali!«. Opomogla si je in preživela še kar nekaj let.

Leta 2019 bi gospa Vera praznovala 100-letnico rojstva. Z njo vred smo z veseljem pričakovali ta jubilej. Obljubil sem ji, da bom pripeljal harmonikarja in da se bomo vsi člani skupine Čebelice naučili njeno izbrano pesem »Zapleši valček z menoj«.

Datum našega srečanja skupine je bil nekaj dni pred njenim rojstnim dnem. Ker pa je gospa Vera bila mnenja, da se rojstni dan praznuje po dogodku, smo se skupaj z vodstvom Sončnega doma  dogovorili, da bo praznovanje točno na datum rojstnega dne. Priprave so stekle. Vse je bilo pripravljeno za Verino praznovanje njene stotice. Torta, šopek, harmonikar, pijača, jedača in tudi člani so se naučili besedilo pesmi »Zapleši valček z menoj«. Ni, da ni. Vse je bilo pripravljeno in vsi skupaj, tudi gospa Vera, smo nestrpno pričakovali ta dan.

Žal pa do tega veselega in težko pričakovanega dogodka ni prišlo. Gospa Vera je eno uro pred svojim rojstnim dnem, verjetno od vznemirjenja, zaspala. Šok, jok in žalovanje. Pa vendar, vsi smo prepričani, da je naša priljubljena gospa Vera našla svoj mir in zadovoljstvo tam, kjer ji je mesto - v nebesih, ker je vanje verjela.

Jožef Flašker, Skupina Čebelice

MDS Drava, Maribor

 

»Tako gre življenje dalje, glej ga iz dobre strani in bodi srečen.« (JCB)

»Prijatelj je vaše polje, ki ga posejete z ljubeznijo in požanjete s hvaležnostjo.« (Kahlil Gibran)

 

»Življenje zdravo in urejeno,

prehrana zmerna,

ne preveč zdravil,

nenehno raziskovanje,

ne spremeniti se za nobeno ceno,

telovadba in zabava,

nikoli nobenega strahu,

malo samote in veliko vezi

in večna zaposlenost.« (prof. Roberto Abadie Soriano, star 92 let)