Vrnitev božičnih vrednot

Smrtonosen virus, ki pretresa ves svet, vztraja. Vtihotaplja se v naša telesa, kjer se očitno dobro počuti, ne da bi »se zavedal«, koliko naporov, skrbi, žalosti in razčlovečenja na vseh ravneh našega tuzemskega bivanja je povzročil. Od prejšnje pomladi je tudi v naši »okroglini« vse drugače.  Kot valovi razburkanega morja med nas vsakodnevno pljuskajo brezdušna statistika, suhoparna navodila,  tekmovanje kapitala z zdravjem, nadčloveški napori za ohranjanje življenj, množica smrti, strah, žalost, skrb za preživetje, obup, prepovedi, nasilje, kaznovanja, kljubovanja, porušeni odnosi, egoistična bogatenja, revščina… in upanje, da bo nekoč boljše. Pospremil nas je tudi v decembrski praznični čas, kot da bi hotel človeštvo opomniti na porušene medčloveške odnose, na množico revnih in brezdušnost bogatih ter poskusil vrniti vrednote božiča in praznikov. Na vest ljudi je potrkal drugače kot v običajnih letih. Ob vseh tragičnih zgodbah in spremenjenih življenjskih navadah je ob prizadevanjih za njegovo izginotje ponudil možnost zazrtja vase ter zamenjavo potrošništva, množičnih druženj in bučnih praznovanj z mirom, družinsko toplino, predvsem pa s solidarnostjo s tistimi, ki marsičesa nimajo, z osamljenimi, bolnimi, žalostnimi. In s hvaležnostjo do tistih, ki se jim veselje na obraze riše ob uspešni pomoči sočloveku in ob vsakem rešenem življenju.

»Vedno je lepše dati, kot pa vzeti«, mi je že kot deklici govoril pokojni oče, ki je kos kruha in kupico vina ponudil vsakemu, ki je prestopil hišni prag. Tako »kralju« kot »beraču«. Tudi če materi ni bilo vedno pogodu, sem se lahko šla igrat k otrokom v bližnje romsko naselje, k obroku hrane za domačo mizo sedla z njihovimi materami, ki so prišle pomagat h kmečkim opravilom, ali čutila zadovoljstvo ob opazovanju vaškega reveža, ki si je na stolu ob toplem štedilniku v naši kuhinji z velikim užitkom rezal kos kruha, na debelo namazanem z ocvirki. In nisem mogla razumeti, zakaj so nekateri sovaščani vse to gledali zviška in se celo posmehovali očetovim dejanjem. Oni niso znali deliti, čeprav so morda imeli več kot naša družina. Vprašanja o ljudeh, zaznamovanih z brezbrižnostjo do sočloveka, v meni vrtajo še danes.

Očetova preprostost, nekakšna boemskost, hudomušnost, enakovredno sprejemanje drugačnih ter odprte dlani za ljudi, so me spremljali skozi življenje. Njegova duša, ki danes lebdi nekje v onostranstvu, pa mi še vedno na nek način narekuje način življenja v skladu s protestantsko etiko, po kateri sem bila vzgojena: človečnost, delo, poštenost, odkritosrčnost, solidarnost, strpnost ... Je morda človeštvo potrebovalo virus, da bi tovrstne vrednote zopet postale del naših življenj? Predvsem življenj tistih drugih, ki prej niso znali deliti, a so ob kugi 21. stoletja lahko spoznali, kako krhko je tudi njihovo tuzemsko bivanje. Sta nam letošnji božič in pričakovanje novega leta uspela vrniti tisto pravo bistvo teh lepih praznikov?

V mojem skromnem otroštvu nismo poznali ameriškega Coca-Colinega Božička in z njim povezanega blišča, kar je predvsem v zadnjih letih z vsem potrošništvom in vprašljivo estetiko pljusknilo tudi k nam. Kot njegov antipod, prav tako iz tridesetih let prejšnjega stoletja, nas je v socialistični Jugoslaviji v šoli razveseljeval, po ruskih legendah povzet, dedek Mraz. Sta pa družinsko toplino v mojo rojstno hišo vedno prinesla Miklavž in »Jezušek«. Prvi me je v fizični obliki vedno pobožal po glavi, ko je preveril očiščene čeveljce in ko sem kleče pred njim brezhibno zmolila očenaš ter mi podaril kakšno čokoladico in bonbone. Drugi je buril domišljijo ob svetopisemskih zgodbah stare mame, s katero sem si vse do polnoletnosti delila sobo. Evangeličani dan pred božičem spoštujemo post in v cerkvah nimamo polnočnic. Tudi jaslic v mojih krajih nismo poznali. Se je pa na mizi v najini sobi na božično jutro vedno pojavil »betlehem«, okrašena smrečica, ki jo je v hišo prinesel »Jezušek«. Ta navada je menda povzeta po začetniku moje veroizpovedi Martinu Luthru. Na naši  smrečici je bilo nekaj bonbonov, tistih svilenih, ovitih v bleščeče papirčke in domači »mašinski« keksi, oblikovani v črki O in S ter v številko 8, da so lahko viseli s pomočjo sukanca. Nešteto vprašanj sem postavljala stari mami, ki se je z odgovori vedno bolj zapletala. Na božični večer sem in čakala, da bi »Jezušek« z »betlehemom« v roki potrkal na najina vrata, vendar sem vedno zaspala. Otroška glavica marsičesa ni mogla razumeti. Predvsem to, kakšen je »Jezušek« in kako lahko prinese smrečico, če pa mi je stara mama malo prej pripovedovala, da se bo ravno v tisti noči rodil. Odgovor, ki pa je pomenil veliko razočaranje moji domišljiji, sem  dobila pri šestih letih. Šli sva k sosedovim čez cesto, kjer naj bi si izposodili kruh, ker ga naša mama ni uspela speči. Izmenjava kruha je bila namreč ustaljena navada med sosedi. Eno leto mlajši prijatelj Geza je že spal, njegova mama  pa je na mizi v kuhinji krasila »betlehem«.  Laž, čeprav dobronamerna, je takrat  v mojo otroško dušo zarezala bolečino, ki mi jo spomin še danes vrača. Kot vrača tudi čutni spomin na  neponovljiv okus tistih skromnih keksov in bonbonov ob nestrpnem čakanju dneva Svetih Treh kraljev, ko smo te dobrote lahko pobrali s smrečice.

Danes je vse drugače. Napredek in razvoj sta spremenila naša življenja in navade. Gotovo je tako tudi prav. Pa vendar je svet ujet v nenehno iskanje in odkrivanje nečesa novega, večjega, višjega. Bo kdaj dosežen vrh vsega tega? Ali sploh obstaja?  Kakorkoli že, generacija starih ljudi, ki ji tudi sama pripadam, v sodobnem svetu vseeno išče povezavo z nečim, kar je morda s časovno opredelitvijo minilo, a nas je vendar zaznamovalo z marsičem pozitivnim. Tudi z doživetji iz skupne preteklosti  in s pozitivno sporočilnostjo zgodb, ki si jih radi pripovedujemo na srečanjih skupine za samopomoč starih ljudi.

Virus nas je marsičesa oropal. Stikov, objemov, človeške bližine. Ni pa mogel zatreti prostovoljstva. Tako nevladne organizacije kot srčni in empatični posamezniki so stopili v bran ljudem v stiskah, predvsem tam, kjer so zatajili tisti, ki bi jim moralo biti mar zanje. Strokovna in prijazna priporočila ZDSGS prostovoljcem so v teh čudnih časih dragocen vir iskanja možnosti za drugačno, prilagojeno delovanje.

In kot da bi virusov »stampedo« bil premalo, se mu je v prazničnih dneh pridružil še potres na Hrvaškem z grozljivimi posledicami. Vendar sta v ljudeh bolj kot kdaj prej družno uspela predramiti tisto Dobro, ki želi pomagati sočloveku in kar že od nekdaj premoremo prostovoljci. Kot da bi se med nas množično vrnile pozitivne vrednote božiča in praznikov. Bo tako ostalo tudi takrat, ko bo vse to za nami?

V Murski Soboti, 1. 1. 2021                                                                                         

Erika Hriberšek, Društvo upokojencev Murska Sobota

Skupina starih ljudi za samopomoč »Upokojeni optimisti«