Spoštovane prostovoljke in prostovoljci, voditelji in člani skupin starih ljudi za samopomoč ter vsi, ki ste naročeni na naše e-novice!

Že kar nekaj časa smo v drugem valu epidemije zaradi koronavirusne bolezni Covid-19. Kljub zahtevnemu obdobju, ki traja več mesecev, se v lokalnih mrežah skupin marsikaj dogaja.

Iz vaših lokalnih sredin prejemamo različna sporočila kako med seboj ohranjate stike: preko telefona, razglednic, pisem, nekateri tudi preko video srečanj. Posamezniki občasno nudite pomoč tudi v obliki nakupa živil, posredovanja pomembnih informacij ipd. Nekateri ste se v tem času neposredno soočili z virusom, ga preboleli ali se z boleznijo še borite. Žal pa ste med nami tudi osebe, ki ste doživele izgubo bližnjega, za kar izrekamo iskreno sožalje. Pomembno je, da v tem času negujemo medsebojno povezanost, drug drugemu pomagamo in smo si v oporo, saj nam to daje energijo in upanje za naprej.

Ena od oblik ohranjanje povezanosti z vami prostovoljci je tudi SMS poštar, preko katerega v Zvezi društev za socialno gerontologijo Slovenije od oktobra dalje vsak teden pošljemo SMS sporočilo 477 prejemnikom. Prejeli smo kar nekaj pozitivnih odzivov, klicev in SMS sporočil, kjer se zahvaljujete za prejeta sporočila in vsem želite zdravja, topline, z željo na boljše čase in lep december ter poudarjate, kako pomembno je, da »smo« in ostajamo povezani.

Tem željam se pridružujemo tudi predsednica in strokovna služba ZDSGS.

Veseli bomo vsakega vašega sporočila, kako preživljate ta čas. Pišete nam lahko na e-naslov ali po navadni pošti na ZDSGS, Partizanska cesta 12, 2000 Maribor. Če je med vami še kdo, ki ne prejema naših SMS sporočil in bi si tega želel, nam javite na mobi št.: 041 287 851.

 

Danes 9. 12. 2020 pa je v časopisu Delo objavljen prispevek na temo decembrskega razpoloženja, kjer sva v pogovoru z novinarko sodelovali Tatjana Prašnikar Đuran in Danijela Zimšek Kralj iz ZDSGS. Vabljeni k branju:  Delo - članek Odločimo se, da bomo dobre volje - in naredimo kaj za to 

in še povezava do članka: https://www.delo.si/novice/slovenija/odlocimo-se-da-bomo-dobre-volje-in-naredimo-kaj-za-to/

V nadaljevanju pa vas vabimo k prebiranju prispevkov, ki so se nabrali v preteklem mesecu:

 

Člani društva Most Žalec sodelovali v občanskem dialogu »Mi, internet«

Internet je postal bistveni del naših življenj. Čedalje več informacij, vsakodnevnih opravil in komunikacije z drugimi, pridobimo in opravimo s pomočjo digitalnih naprav. Učinki interneta na naše medčloveške odnose in delovanje družbe, v kateri živimo, so zato vse večji. Internet marsikomu pomaga ohraniti stik z bližnjimi, opravljati delo, se učiti in preživljati izolacijo v obdobju fizične distance, ki jo je povzročila pandemija. Ob tem smo ljudje postali tudi bolj dovzetni za tveganja, ki jih prinaša internet na področju zasebnosti, varnosti, kakovosti življenja in družbe kot celote. Zato je pomembno, da se v teh spremenjenih življenjskih razmerah vprašamo, kakšen je naš odnos do interneta in kakšna bi morala biti njegova prihodnost, da bo služil človeštvu?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Člani Društva za razvoj civilnih iniciativ – Most Žalec smo se skupaj z partnerji Simbioza, GT22, Inštitutom za elektronsko participacijo pridružili tisoči drugim udeležencem iz 77 državah po svetu, v katerih so potekali občanski dialogi o prihodnji viziji interneta. K sodelovanju smo povabili tudi društvo Ozara Slovenija nacionalno združenje za kakovost življenja, enota Celje. Globalni koordinator projekta »We the internet« je Missions Publiques iz Francije. Zaradi ukrepov za preprečitev epidemije, smo v društvu Most organizirali srečanje preko programa zoom. Za marsikoga je bil to velik organizacijski zalogaj, saj so se nekateri udeleženci prvič soočili z novo tehnologijo.

Razpravljali smo o vlogi interneta v vsakdanjem življenju in oblikovali predloge za boljše delovanje te tehnologije za posameznika in družbo. Prav tako smo nadgradili svoje znanje o delovanju interneta, dezinformacijah, osebnih podatkih in zasebnosti.

Zaključki občanskega dialoga v Sloveniji, v katerem je sodelovalo 72 udeležencev in udeleženk, so naslednji:

• Internetu popolnoma ali precej zaupa 44,1 % udeležencev.
• 75,4 % jih meni, da ljudje niso dovolj seznanjeni o svojih pravicah glede osebnih podatkov.
• 42 % udeležencev je mnenja, da so izpostavljeni dezinformacijam.
• Udeleženci so kot najbolj nujno in učinkovito rešitev za naslavljanje dezinformacij predlagali izobraževanje uporabnikov interneta, da se naučijo prepoznavati pravilnost informacij.
• Da je svobodo govora na internetu treba nadzorovati z namenom, da ljudje ne bodo oškodovani ali nadlegovani, meni 55,1 % udeležencev.
• Po drugi strani je 49,3 % slovenskih udeležencev menilo, da bi moralo biti uporabnikom interneta zagotovljeno več zasebnosti.
• 48,4 % udeležencev občanskega dialoga meni, da je umetna inteligenca tako priložnost kot grožnja.
• 71,9 % udeležencev meni, da bi morale biti človekove pravice prednostno vodilo za razvoj umetne inteligence.
• 30,4 % udeležencev je odgovorilo, da bodo v prihodnje spremenili odnos do deljenja digitalnih podatkov na način, da bodo delili manj osebnih podatkov.
• 72,1 % udeležencev je odgovorilo, da bodo v prihodnje bolj previdni kaj berejo, gledajo ali poslušajo preko interneta.

 

 

Predhodni rezultati dialoga so bili predstavljeni odločevalcem na globalni ravni v okviru Foruma o upravljanju interneta (IGF). V Sloveniji bodo predhodni rezultati občanskega dialoga »Mi, internet« predstavljani na 3. Forumu Slovenske digitalne koalicije.

Občanski dialog »Mi, internet« je vzorčni primer uporabe globalnega posvetovanja o prihodnosti interneta ter nov način iskanja skupnih točk in ukrepov glede upravljanja interneta. Predstavlja prizadevanja Organizacije združenih narodov in Mednarodnega foruma o upravljanju interneta, da bi kot družba postali bolj odprti in vključevali kolektivna mnenja prebivalcev.

Špela Jovan, predsednica DRCI MOST ŽALEC

---

SREČANJA SKUPINE »KORENINE« V ČASU EPIDEMIJE

Epidemija koronavirusa nam je letos pošteno zagodla in spremenila običajne poteke naših tedenskih srečevanj. Zaradi nje se dobre tri spomladanske mesece nismo mogli srečevati, a smo to od konca junija nadoknadili s srečevanji skozi poletje. Seveda na prostem, največkrat pod kozolcem, vse tja do začetka oktobra, ko nam je ponoven razmah epidemije to zopet onemogočil. Prekinitev srečevanj je zaznamovala tudi nenadna smrt skoraj najstarejšega člana in edinega moškega. Naše zadnje srečanje v živo je bilo skupno slovo od našega Vinka v mrliški vežici.

Tedni so minevali ob občasnih medsebojnih telefonskih klicih. Kot voditeljici, mi je (bilo) jasno, da naših srečanj v zaprtem prostoru ne bo vse tja do pomladi, zato sem v video srečanjih, ki so v tem času za mnoge postali nekaj običajnega, videla rešitev. Po posvetu s sovoditeljico Irmo in nekaterimi člani sem šla v akcijo. Najprej sem pri enem od mlajših družinskih članov pri starejših »Koreninah« preverila pripravljenost pomagati pri vzpostavitvi video povezave in pri vseh naletela na pozitiven odziv, povprašala še ostale članice, ustvarila povezavo na video srečanje in jo vsem poslala po elektronski pošti. S skupnimi močmi in medgeneracijskim sodelovanjem nam je uspelo, da smo prvo video srečanje imele v sredo, 18. 11., na predvečer 89. rojstnega dneva naše najstarejše članice. In kot prve so se priključile ravno najstarejše tri. Koliko smeha in veselja ob ponovnem skupnem srečanju! Najprej smo si ogledale druga drugo, nato je vsaka povedala kaj o doživljanju preteklega meseca in pol, šle smo se našo standardno miselno igro in na črko B iskale imena, priimke, kraje, rastline, živali, predmete in države. Nadaljevale z voščilom vsake posebej naši slavljenki Betki, ki sem ji namesto šopka prebrala Pavčkovo pesem »Dober dan, življenje«. Za zaključek smo si podelile vtise takšnega srečanja. Seveda video srečanje ni isto kot v živo, a je mnogo več kot nič! Še bolj moramo biti pozorne, da smo druge tiho, ko nekdo govori. Sklenile smo, da s takšnim srečanji nadaljujemo vsak teden dokler nam bo onemogočeno srečanje v živo. Jutrišnje drugo takšno srečanje bomo posvetile pokojnemu članu Vinku z obujanjem spominov nanj in naš čas z njim. Misel na žalnem traku šopka ob njegovem slovesu: »Bo čas, ko se bomo zopet srečali.« je tudi upanje za nas, da bo čas epidemije enkrat minil.

S sovoditeljico sva kasneje ugotavljali, da imajo člani naše skupine res srečo, da ne živijo sami, ampak v družinah, kjer so jim mlajši pripravljeni pomagati ter da živimo v vasi, v kateri nam medsosedska pomoč ni tuja.

Pavla Pirnat, prostovoljka - voditeljica skupine Korenine, 25. 11. 2020

Medgeneracijsko društvo Jesenski cvet, Domžale

---

Ko zazvoni telefon…

V sončnem septembru, ko sem v družbi gospodov mojih let na pomolu v Izoli lovila ribe in ugotavljala, da v prislovično moškem hobiju kot ženska nisem nič slabša, sem v varni razdalji opazovala nepopisno gnečo na plaži in v vseh gostinskih lokalih. Na slovensko obalo so turistični boni naplavili nepregledno množico Slovencev. Tudi upokojencev, ki smo se tja lahko pripeljali z javnimi prevozi in z obveznimi maskami na obrazih. Pomol, morje in ribiška palica so me pomirjali, pa tudi plemenitili z navezovanjem stikov in izmenjavanjem izkušenj z meni podobnimi, ki na morje ne hodimo zaradi poležavanja na plaži. Predvsem fantiči v letih mojih vnukov, tam nekje okrog deset ali dvanajst let, so bili balzam za dušo. Vsebina mojega ribiškega kovčka je bila namreč bogata in možnost, da so si iz njega lahko izbrali, če  jim je zmanjkal kak trnek, svinec ali vaba, je delovala čudežno. Večer pred odhodom domov je desetletni Luka tja prispel s svojim nonotom in mu ponosno pokazal teto, s katero je lovil ribe. Lepo, vljudno in brez osebnih stikov smo se poslovili tudi z drugimi ribiči, s katerimi smo vsak dan od daleč doživljali gnečo na bližnji plaži in ugotavljali, da je tam upoštevanje proti virusnih ukrepov postalo »misija nemogoče«. In ko se je slovensko morje osvobodilo turistov in so si lokali ob njem malo opomogli od izpada dohodka v času spomladanske epidemije, je jezdec Apokalipse udaril s povečano močjo po vsej Sloveniji. Zanimivo. Še najpozneje tam, na Obali. Kot da bi si morje želelo odpočiti.

V času dopusta, ki je bil pravzaprav zgolj prijetna sprememba, sem kljub nenehni skrbi za moža, zaznamovanega z alzheimerjevo demenco, iz življenja skušala potegniti še kaj lepega. Veselila sem se vsakega večera, ko me je ob določeni uri iz šole v naravi na Debelem rtiču lahko poklical vnuk Vid, ki je preveril moj dnevni ulov in mi naročil, kaj vse moram poleg hobotnice še kupiti v ribarnici in kaj v Delamarisovi trgovini ter vse prinesti domov. Misli pa so mi poleg skrbi za družino, s katero  je bilo doma vse v redu, uhajale tudi k našim »Upokojenim optimistom«, še posebno ker sva oba s sovoditeljem Tonetom »špricala« naša tedenska srečanja. Tudi on je namreč z ženo za nekaj dni pripotoval v Izolo, vendar se nekako tam nismo uspeli srečati.

Po vrnitvi domov smo za naša tedenska druženja lahko izkoristili le nekaj jesenskih sred. Potem pa smo zopet začeli zaskrbljeno slediti dogajanjem in nič kaj spodbudnim sporočilom v zvezi s to čudno boleznijo, ki je iz tedna v teden bolj galopirala, dokler nas zopet ni prikovala med stene domov, onemogočila vsa druženja,  nam prepovedala  prehajanje občinskih meja in s policijsko uro izpraznila vse javne površine. 

 Vmes so prihajala dobrodošla priporočila ZDSGS, ki smo jih upoštevali, med sabo sporazumno udejanjali, kakor tudi usklajevali z Društvom upokojencev Murska Sobota, v okviru katerega deluje in tudi domuje naša skupina. Kakor med prvim valom epidemije tako so tudi tokrat v bran našemu prijateljstvu in ohranjanju stikov stopili telefoni. In ko zazvoni ta čudežna napravica dušo pobožajo glasovi od tam nekje.

Mira se sprehaja. Vsak dan, da se vsaj malo naužije svežega zraka, saj jo stene v blokovskem stanovanju utesnjujejo. Pazi nase in je zdrava. Vsaj zaenkrat, pripomni.

Pri Dragici je vse po starem. K bolnemu, na posteljo priklenjenemu možu, prihajajo negovalci in zato mora še posebno paziti nase. Pogreša hčerko, ki iz druge regije ne more priti domov, čeprav bi jo še kako potrebovala. Vsaj za najnujnejše nakupe v trgovini, kamor se  mora največkrat odpraviti kar s kolesom, čeprav je gibalno precej ovirana. Boji se, da bo kmalu stisnil mraz. Kako bo takrat, ne ve. Pa vendar upa, da bomo vsaj virus premagali, si na srečanju skupine lahko ponovno povedali o svojih težavah, tudi o tistih, samo naših, ki bodo za vedno ostale med stenami naše »srečevalnice«.  In svet bo takoj lepši, še dodaja.

Marta je ostala v svoji hišici ob Muri. Ni več tesnobna in zaskrbljena, saj se je k njej preselila vnukinja, ki bo čez zimo skrbela zanjo. Brikete za kurjavo že imava, samo drva še morava kupiti, dodaja.

Na invalidski voziček priklenjeni Zdenki je v varovanem stanovanju poleg negovalcev na pomoč priskočil še prostovoljec, ki k njej prihaja dvakrat tedensko. Uredi ji plačila položnic, ji iz trgovine prinese, če kaj potrebuje, predvsem pa ji s pogovorom polepša dneve in prežene osamljenost. Vesela  je, da je bil o njej, kot gibalno ovirani osebi v  času epidemije, posnet in predvajan prispevek v poročilih ob 17h na prvem programu TV SLO. »To so malenkosti, ki človeka lahko osrečijo in dvignejo,« mi je povedala in dodala, da  je življenje kljub petdesetletni priklenjenosti na voziček vseeno vredno živeti.

Marija se dolgo ni oglasila. Sama sem zaradi sinove cvetličarske dejavnosti bila v času pred dnevom mrtvih zelo obremenjena z gospodinjstvom in skrbjo za oba vnuka, ki sta ves teden krompirjevih počitnic preživela pri naju z možem. Tudi ponoči. Marija pa je bila ves teden bolna, pa vendar me ni poklicala. »Vedela sem, da je pri vas »gužva««, mi je povedala. Ne, ni je prizadel virus. Hude prebavne motnje je imela in nihče ji ni pomagal. Osebni zdravnik je bil na dopustu, sosedje niso opazili, da ne prihaja iz hiše, sin živi v drugi regiji, sama pa se ni znala in zmogla obrniti na kogarkoli za pomoč. Stisnilo me je pri srcu in dejstvo, da so starejši, posebno tisti, ki živijo sami, v času epidemije še posebej izpostavljeni, je boleče glodalo. Uspelo se ji je sami postaviti na noge in ko je končno prišla do zdravnika, so ji lahko naredili le test na covid, ki pa je bil negativen.

Sovoditelj Tone pazi nase. Z ostajanjem doma spoštuje ukrepe, le vsakodnevne sprehode si privoščita z ženo in tam vedno nastanejo kakšne zanimive fotografije. Labodi ob soboškem jezeru so ga še posebno pritegnili. Sproti se pogovoriva, če je kaj novega, bodisi v društvu ali v pisnih priporočilih ZDSGS, izmenjava novice o članicah najine skupine, predvsem pa drug drugemu zaželiva zdravja. Tako kot zaželiva vsem članicam skupine in pomirjena ugotavljava, da je z njimi vse v redu, tudi z Marijo.

Zazvoni pa še telefon s prijetnim glasom in širokimi mariborskimi ê-ji. Vedno se ga razveselim. Cenjena in draga Danijela Zimšek Kralj me s strokovnimi priporočili za delovanje skupine v času epidemije na poseben način dvigne. »Ja… bravo… tako je prav…«, so le nekatere njene  pritrditve k Tonetovemu in mojem »delu na daljavo«. Ob njih pa mi v teh nič kaj prijaznih časih, ki so nas oropali druženja in sproščenega življenja, njena človeška toplina,  poglobljen pogovor o tem in onem,  včasih pa le sproščen klepet, še kako požlahtnijo dan.

V Murski Soboti, 10. 11. 2020                                                                   

Erika Hriberšek, Skupina za samopomoč starih ljudi  »Upokojeni optimisti«

Društvo upokojencev Murska Sobota

---

                                                                                                                                         

V Polzeli se je oktobra 2020 na prilagojen način pričelo Usposabljanje in izobraževanje prostovoljk za vodenje skupin.

 

V nadaljevanju vam v branje posredujemo 4 naloge – razmišljanja na temo motivacije za prostovoljsko in starosti ter staranja.

• Moja motivacija za prostovoljsko delo:

S prostovoljnim delom sem se srečala približno pred desetimi leti, ko so me v domači vasi povabili k sodelovanju v Društvu prijateljev mladine Šentilj (DPM), z funkcijo blagajničarke. Seveda se funkcija navezuje na mojo poklicno pot dipl. oec, zaposlene kot računovodkinja. V tem društvu sva takrat skupaj delali in sodelovali z zdajšnjo predsednico društva za razvoj civilnih iniciativ Most Žalec. Spoznala je moje delo v DPM in ko je v društvu Most prišlo do želje po zamenjavi blagajnika in pomladitvi opravljanja te funkcije, se je obrnila name. Seveda sem prošnji takoj ugodila, čeprav takrat sploh nisem vedela za kakšno društvo gre. Glede na izkušnje in delo v DPM se mi je zdelo, da bom to z lahkoto opravljala tudi v društvu Most. In tako sem uradno prevzela funkcijo aprila 2019 po potrditvi na občnem zboru. Tako sem se podala na novo pot in odkrivala neznano. Vključevala sem se na razna srečanja skupin, pomagala pri raznih opravilih, organizacijah, nabavah materiala, vodenju blagajne in pripravi letnih poročil. Prav tako sem z veseljem lani sprejela povabilo na medgeneracijski tabor na Debelem rtiču in se ga udeležila kot prostovoljka voditeljica. Skozi vsa ta srečanja in vključevanja v društvu sem spoznala njihovo delo in pomen srečevanja skupin. Ko se je ponudila priložnost za izobraževanje, za voditeljico starih ljudi za samopomoč, sem se z veseljem odzvala, mislim pa, da so člani društva po tihem tudi to od mene pričakovali.

Skozi ves ta čas, ko sem ob strani opazovala delo voditeljic, sem prišla do spoznanja kako pomembno je druženje in komunikacija med starejšimi. Marsikomu je to edina obveznost, da se enkrat tedensko udeleži srečanja in mu je močna socialna opora.

Mislim, da mi manjka pravih veščin komunikacije in usmeritev, kako se skupine vodijo, kako ravnati v raznih situacijah in kako na prav način deliti razne izkušnje z drugimi. Prav zaradi tega se mi zdi pomembna vključitev v izobraževanje, da spoznam vse kar mi je še neznano.

Tanja Brglez iz Društva za razvoj civilnih iniciativ Most Žalec

 

Razmišljam, da je bilo prav, da se nam je zgodila vsa ta gonja zaradi virusa, ki je prišel k nam v pričetku letošnjega leta. Ljudje smo pozabili kaj pomeni sočutje, kaj pomeni odgovornost do sočloveka in predvsem katere so naše osnovne vrednote. Drveli smo v tem norem svetu kapitalizma, kjer je bila v glavnini prioriteta potešiti lastne interese. Družba nas je prisilila v tak tempo življenja, da enostavno niti nisi opazil soseda, prijatelja, znanca, ki bi morda potreboval pomoč ali pogovor, morda bi bil dovolj le prijazen pozdrav. Ni bilo ne časa ne energije, da bi se lahko posvetili kakšni bolj ranljivi skupini, pa vem, da  jih je v Sloveniji dosti.

Z letošnjim letom pa se je zgodba obrnila. Vsak je imel čas, da se je zazrl vase in razmislil, kaj je v življenju dosegel, katere cilje je že izpolnil in kaj bo v življenju še lahko zanimivega počel. Verjamem, da je za marsikoga bil izziv ostati doma in se zazreti vase. Pomembno je, da ne glede na ovire najdemo pot, da se dobro počutimo v svojem telesu in, da začutimo, da smo lahko odgovorni ter naredimo nekaj pozitivnega za sočloveka. Včasih je res dovolj samo beseda. Verjamem, da ti lahko vsako izobraževanje, vsaka udeležba na kakršnemkoli dogodku da nekaj za osebnostno rast. Lahko spoznaš nove ljudi, si ustvariš nov krog znancev, se naučiš kakšne nove veščine. Če pa ob tem polepšaš dan starostniku,  pa še toliko lepše….

Urška Rednak iz Društva za razvoj civilnih iniciativ Most Žalec je podelila sledeče:

 

Konec meseca oktobra je minilo leto dni, odkar že vodim eno izmed skupin. Žal smo se v tem času srečali le 18 krat, saj nam je nadaljevanje srečanj v živo preprečila epidemija in kasneje situacija širjenja bolezni ovid-19. Zdaj se bom povrnila čisto v začetek svojega razmišljanja o izvajanju prostovoljstva na področju skrbi za stare ljudi.

Po poklicu sem socialna pedagoginja in vso svojo poklicno pot posvečam predšolski vzgoji. Že več kot 15 let pa sem razmišljala, kako bi lahko s svojim znanjem in delom pomagala starejšim ljudem pri preživljanju njihovega časa. Pogosto sem namreč imela občutek, da so po upokojitvi in še kasneje, ko že težko skrbijo zase, potisnjeni na rob družbe, kar potrjujejo tudi zgodovinska in sociološka dejstva. Stavbe, kjer so živeli stari ljudje, včasih so jih imenovali tudi hiralnice, so bile vedno umeščene na rob mest ali pa celo izven mestnega obzidja. To me je vedno nekako prizadelo, saj sem prepričana, da ima vsak pravico in mora biti deležen spoštljivega odnosa tudi v starosti.

Spremljala sem ustanavljanje tako imenovanih univerz za tretje življenjsko obdobje, ki so me sprva navdušile, kasneje pa sem ugotovila, da pravzaprav to ni tisto, kar želim deliti z drugimi. Programi so bili preveč natrpani, morda celo malce storilnostno naravnani in bojim se, čeprav jih ne poznam prav dobro, da v njih ni časa in prostora za preproste pogovore, obujanje spominov, diskusije na določeno temo, humor in pristne prijateljske vezi.

Od mojih sanj o ustanovitvi stanovanjske skupnosti za starajočo se populacijo, za katero sem v času študija v okviru predmeta neprofitni menedžment naredila tudi natančen načrt, do tega, da sem pokopala dolgoletno željo zaposlitvi na centru za socialno delo, še vedno nisem vrgla puške v koruzo. Zavedala sem se, da se poklicno ne bom ukvarjala s to populacijo, zato sem iskala možnost v okviru prostovoljstva. Naključja so se povezala in vzpostavila sem stik z organizatorko lokalne mreže skupin starih za samopomoč, ki mi je ponudila možnost, da se jim pridružim.

Tako se je začela moja pot novega učenja in pridobivanja novih izkušenj. In ja, ni bilo tako enostavno, kot sem si predstavljala. Pomembnost moje vloge, vloge voditeljice skupine, je večja in odgovornejša od predstave, da si le koordinator srečanj, ki pripravlja vse pogoje za delovanje skupine. Biti vodja skupine za samopomoč starih ljudi je poslanstvo, ki sem ga začela spoznavati in se ga učiti.

Zato sem se odločila za vključitev v program Usposabljanje in izobraževanje prostovoljk in prostovoljcev za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč. Veselim se novega znanja in plemenitenja svojih izkušenj.

Sonja Bobek Simončič iz Društva upokojencev Sevnica

 

• In še razmišljanje o starosti in staranju

Kdaj je človek star?

Star človek je človek takrat, ko ima gube? Ampak, tudi nekateri ljudje, za katere menim, da niso stari, imajo gube. Star človek je človek takrat, ko težko hodi? Ampak, tudi nekateri ljudje, za katere menim, da niso stari, težko hodijo. Star človek je človek takrat, ko ima namesto svojih zob protezo? Ampak, poznam veliko ljudi …

Resno – kdaj je potem človek star?

Dojemanje starosti je relativno, odvisno od izhodišča tistega, ki ocenjuje. Pa minejo leta in se mi ista leta ne zdijo več starost. Osemdeset … lepa leta, ampak moj ati je umrl pri 86. Seveda se mi je zdel star, a ne dovolj, da sem ga izgubila. Torej, tudi starosti in minljivosti ne morem enoznačno povezati.

Starost in osamljenost? Ah, ta mit pa je že popolnima izgubil svojo težo. Poznam veliko mladih ljudi, ki so osamljeni in zelo veliko starih, ki to niso. Pa ni pomembno, ali so sami ali ne. Osamljenost nima neposredne povezave s samoto in še manj z leti.

Star si toliko, kolikor se počutiš, je staro srce in podobno. Vse to je res. To pa je tudi odvisno od tega, s kom si. Jaz se v službi počutim staro, ker so okrog mene desetletje mlajše sodelavke. V skupini starih ljudi za samopomoč pa se počutim mlado. In v obeh primerih sem ista jaz.

Lahko bi vsaj malo pokukala v literaturo. Velja nekakšna meja 65 let.

Pridevnik »star« pa ne sliši rad nihče, ne tisti pri 40, ko jim to reče najstnik, ne tisti, ki naj bi po nekih družbeno veljavnih normah to že bil. Ker sem v literaturi naletela na razmišljanje o biti »star« ali biti »starejši« Branke Knific, sem se zelo pogumno odločila, da bom na prvem sestanku za novo skupino uporabila termin »star«. Ufff, potrdila so se mi vsa razmišljanja avtorice prispevka, ki me je opogumil, da ljudje ne slišijo radi, da so stari. Če pa imaš ped sabo skupino dam med okrog 70 let, pa je to hud začetniški spodrsljaj, če že ne napaka. Nič ni pomagalo, da sem razlagala in razlagala, da biti star pomeni hvaležnost za dolgo življenje, za modrosti, ki jih človek v teh letih pridobi, za izkušnje, ki jih lahko deli. Ne, bile so užaljene in najprej so me okarale, ker sem to rekla, nato še, ker sem to zagovarjala. Nato sem se vdala. Sklenila sem, da se staranje začne z rojstvom in da se v skupino lahko vključijo osebe nad 65 let. Pika.

Seveda sem se v svojem življenju srečala z več starimi ljudmi. Spomnim se njihove zgubane kože. Ni čudno, da sem o staranju pričela razmišljati o gubah. Spomnim se njihovega vonja. Spomnim se njihove nemoči, ki pa ni bila povezana s starostjo, temveč z boleznijo. To danes vem zagotovo. Poleg očeta, ki sem ga kot starega človeka intervjuvala za eno izmed svojih nalog v času študija socialne pedagogike, je name naredil velik vtis gospod iz mojega najzgodnejšega otroštva. Lahko da v tistih letih ni bil niti starejši od mene, a jaz sem bila otrok. Zame je bil trden pristan, poosebljena prijaznost in potrpežljivost ter vir znanja. Ob očetu pa sem njegovo starost doživljala kot tisto pravo, aktivno, kljub temu, da je bil več let bolan in dlje od trate pred hišo, ni več zmogel. Aktiven pa vedno. Računalnik je dobil za 80 rojstni dan. Ko sem zanj kupovala nov GSM aparat in prodajalcu pripovedovala, kaj vse mora imeti, me je v dvomih vprašal, če res kupujem aparat za svojega očeta. Ne bom razlagala, da je v nočnih urah, ko ni mogel spati, z raziskovanjem telefona zbudil kakšnega od sorodnikov. Od njega sem se naučila, da nisi nikoli dovolj star, da bi se nehal učiti. Od njega sem se naučila tudi, da v starosti žanješ, kar si sejal. Pa ne (samo) v materialnih dobrinah ali zdravju ali znanju. Predvsem v odnosih. Kar si vlagal, to žanješ. In mojemu atiju so v njegovi starosti pomagali vsi vnuki, da se je naučil uporabljati tako računalnik kakor tudi mobitel. Seveda sem se naučila še veliko drugega. Naučila sem se, da stvar, ki jo uporabiš, vedno vrni na svoje mesto. Žal to zdaj dosledno počnem samo z njegovimi stvarmi. Torej, tega se nisem naučila. Vse to je za moje življenje pomembno, ker to zame predstavlja aktivno starost.

Aktivna starost je, da ohranjaš tako telesno kot duševno zdravje, da ohranjaš dobre odnose, gradiš nove in da se nikoli ne nehaš učiti. To bo moja popolna starost. Poleg tega, da si želim ohraniti zdravje, si želim potovati s svojim avtodomom (saj ga še nimam), biti s svojim možem, družino in prijatelji in takrat, kadar ne bom z njimi, pisati svojo knjigo. Pa četudi bo samo zgodba, nič hudega. Še vedno bom poslušala dobro glasbo in hodila na rock koncerte. In plesala. Takrat bom tudi jaz stara med starimi v skupini starih ljudi za samopomoč. Nisem pa prepričana, če bom hodila v U3, saj imam včasih občutek, da je preveč storilnostno naravnana in zato so mi bolj všeč večgeneracijski centri. Tam bom lahko uporabila svoje profesionalne izkušnje in jih neposredno in takoj povezala s trenutnim bivanjem.

Morda bodo takrat tudi mene mlajši doživljali kot počasno, pozabljivo in nerodno. Morda se jim bom smilila? Me bodo odrinili na rob, ker bom čakala na konec bivanja? Bodo v mojem pogledu iskali otožnost, žalost, obup? Se jim bom smilila, ker sem stara in bodo čutili neprijetno obveznost, da mi morajo pomagati? Morda pa me bodo imeli za modro, ker radi rečemo, da je sta človek pameten in moder. Pa tega ne verjamem, ker če človek ni pameten prej, ne bo postal samo zato, ker je star. Ali bom potrdila stališča o starosti, ki so del naše moderne družbe?

Upam, da se mi bo vrnilo to, kar zdaj jaz vlagam v svoje odnose s starimi ljudmi: spoštovanje in strpnost.

Naj zaključim: starost je zame eden izmed obdobij v življenju ljudi, ki živijo dolgo življenje in, no, prav, po 65 letu. Stari ljudje so spoštovanja vredni del naše družbe, do katerih je prav, da smo strpni. Svoje starosti se veselim, imela bom čas, da naredim vse to, za kar mi zdaj zmanjkuje časa. Morda pa takrat tudi jaz ne bom stara in bom vedno le »starejša«.

Sonja Bobek Simončič iz Društva upokojencev Sevnica

---