v aprilu:

Čas, ki ga preživljamo, je precej drugačen kot smo ga bili vajeni, vendar se da preživeti z mislijo, da bo tudi to minilo. Verjetno je pri tebi malo drugače ker imaš delovne obveznosti. Moram ti povedati, da sem tedensko v stiku z članicami moje skupine Šmarnice, ravno včeraj sem poklicala tiste, ki živijo same ali imajo koga, da poskrbi za potrebno.

Tudi z voditeljicami skupin na Polzeli se slišimo in tako z besedo vzpodbujamo  druga drugo.

Za sebe pa moram povedati, da mi praznični  pomeni čas miru in notranjega poglabljanja. Sedaj imam veliko časa za branje, pripravo tematike za skupine, ko se bomo lahko spet sestajali, vzdrževanje stikov preko e-pošte, za celo našo družino in tudi za nekaj prijateljev pa sem sešila zaščitne maske.

Toliko za danes, Petra bodi lepo pozdravljena in ostani mi zdrava, pozdravi  vse sodelavke v vaši ekipi in še enkrat pozdrav, zdravje in mir.

v maju:

Drugi mesec karantene splošno znana pravila in navodila, mesec april je minil kot mesec marec, v stanju globokega zavedanja kako smo ljudje majhni in nemočni proti naravi ali proti nečemu neznanemu, kar je skrito in nam nevarno in nam je naš način življenja postavilo na glavo. Kar je čez noč prišlo  med nas in ogroža naše življenje in zdravje, prinaša  zmedo v naš način življenja  in zato nas je strah prihodnosti.

Pa vendar moramo živeti, odmisliti  vse kar je slabega in korakati pogumno naprej z mislijo, da se bomo ljudje iz teh stvari tudi nekaj naučili, naprej zaradi nas samih in vseh, ki  jih imamo radi in predvsem zaradi življenja, ki je kljub takim rečem težko pa tudi lepo, še posebno v tem letnem času, ko nas narava sama vabi naprej. Če ne drugega nam je hvaležna zaradi korona krize, ker jo manj onesnažujemo.

Sedaj je čas za razmislek in priprave na delo v skupinah, ko bo čas za ponovno srečanje, da bomo pripravljene kot voditeljice tako domskih kot zunanjih skupin. Osebno pa kot voditeljica domske skupine VRTNICE težko čakam na ponovno  srečanje. Povezane pa ostajamo preko telefona, maila in tudi osebno z masko na obraz. Seveda tudi tako se da!

Lepe pozdrave in vse dobro

Jožica  Šmon,  članica Medgeneracijskega društva Mozaik generacij Polzela

 

---

 

Starejši ljudje, računalniška pismenost, socialna mreža...

V zadnjem mesecu smo se soočili z novo življenjsko situacijo - epidemijo, ki zahtevala od nas upoštevanje  priporočenih ukrepov, med drugim tudi omejitev gibanja, tako v skrbi za svoje zdravje kot tudi za zdravje drugih ljudi. In še posebej starejši, ki smo običajno zelo socialno aktivni, sodelujemo v različnih skupinah, se redno družimo in skrbimo za druge, smo se znašli pred povsem novo situacijo... Ostati doma je nova situacija, ki je za marsikatero starejšo osebo pomenila prilagoditev življenjskega sloga ter organizacijo naše socialne mreže, v želji da bomo čim manj izpostavljeni okoliščinam, da bi se lahko okužili.

Nedavno sem govorila z mojo prijateljico, s starejšo osebo po telefonu o tem kako je, kako živi, kako si je organizirala na novo življenje... In med drugim je povedala: »Marjana, moram ti iskreno povedati, da sem vesela, da sem voditeljica pogovorne skupine in da imam takšno mrežo prijateljev. In danes, ko sem predvsem samo doma, lahko te prijatelje pokličem po telefonu, si pišemo po e-mailu, se slišimo po Skypu... Vesela sem, da sem imela priložnost in možnost v preteklosti se udeležiti tečajev o uporabi pametnega telefona, o uporabi računalnika, e pošte.... Takrat nisem vedela, če bom to sploh kdaj potrebovala, danes sem pa zelo ponosna, da sem računalniško pismena in to mi v današnjih časih predstavlja pomembno komunikacijo z zunanjim okoljem. Na internetu najdem številne pomembne informacije, spremljam objave meni zanimive, s sorodniki, prijateljicami in s člani skupine se pa slišim po telefonu, Skypu ali pa si pišemo preko e-maila... «.

Ta pogovor me je nagovoril, da razmišljanje moje prijateljice podelim z vami in vas povabim, ko bodo zunanje razmere omogočale druženje, učenje in izobraževanje, da se nam pridružite v aktivnostih Medgeneracijskega centra Polzela, tako v prijateljskih pogovornih skupinah v programu Skupine starih ljudi za samopomoč, ki so del nacionalne mreže skupin Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije,  kot tudi v interesnih krožkih, kjer bomo v prihajajočem času posebno pozornost usmerili seznanitvi z računalniki in pametnimi telefoni za začetnike kot tudi za tiste, ki že redno uporabljate informacijsko tehnologijo.

V teh dneh, ko ostajamo doma vam želimo, da dneve preživite pozitivno usmerjeni, pokličite po telefonu prijatelje, redno poskrbite za gibanje (lahko tudi ponovite vaje iz programa (Z)migaj se in programa Pazi nase, preberite kakšno zanimivo knjigo, preizkusite kakšno novo jed, naredite si načrt, kaj boste počeli, ko ne bo več omejitev... Vse to nas krepi in osmišlja naše življenje.

Za na konec pa ostanimo doma, ostanimo zdravi!

Marjana Šmajs, MD Mozaik generacij, Polzela

 

Upokojeni optimisti v karanteni

Proti koncu meseca februarja, ko smo v Sloveniji še veselo skakljali naokrog, me je poklicala Dragica:  »Se jutri dobimo? Moramo izkoristiti naše srede, dokler se še lahko srečujemo. Ko bo kuga tukaj, bo vsega konec«.

Priznati moram, da me je zmedla. Skoraj prepričana sem bila, da se njena slutnja ne more uresničiti. Pa vendar je virus, kot bi bil eden od jezdecev Apokalipse,  z vso močjo udaril že čez dobrih štirinajst dni.

Tisto sredo smo si v skupini ob prihodu in odhodu nazadnje podelili objeme. Ne morem se spomniti, kako in kdaj smo se jih navadili. Prišli so povsem spontano in med nas vnesli prijetne občutke bližine, prijateljstva, pripadnosti ter zaupne delitve lepega in tudi manj lepega.

Na zadnjem srečanju objemov ni bilo več. Veljala so že priporočila o drugačnih medsebojnih stikih in navadah. Z zanimanjem smo si po računalniku pogledali fotografije s Tonetovega decembrskega potovanja po Singapurju, Maleziji in Tajski, prisluhnili njegovim vtisom s tistega eksotičnega potovanja, se nato spontano pomenili še o tem in onem in se razšli z obljubo: »Se slišimo!«

In res je ta naš »se slišimo« že čez nekaj dni postal realnost in edini način ohranjanja stikov. Že prej je poleg tedenskih srečevanj komunikacija potekala med Tonetom in mano, med nama in člani skupine, kakor tudi med člani samimi. V času karantene pa so stiki po telefonu, preko SMS sporočil ali e-pošte postali način delovanja skupine. Drugačen, vendar zanimiv. Pravzaprav je življenje v karanteni pokazalo, kako zelo je skupina povezana in kako se člani pogrešajo.

Nekatere članice so se rade družile tudi izven tedenskih srečanj in si z malo domišljije znale polepšati dan. Dve s kolesi in ena z mopedom so se srečale nekje na sredi svojih poti in si z od doma prineseno hrano in pijačo naredile piknik. Analiza dogajanja je bila na naslednjem srečanju več kot zabavna. Sama jih pogosto pokličem in dobim zanimive povratne informacije, če ne o drugem pa o tem, kaj so ali kaj bodo kuhale, pekle ali kaj drugega počenjale okoli svojih hiš. Še večkrat one pokličejo mene in skupaj ugotovimo, da spoštujejo karanteno in so si znale organizirati stanje v skladu s sloganom #OSTANI DOMA.

Težje je tistim, ki prebivajo v blokovskih stanovanjih. Moj klic še najbolj razveseli Zdenko, ki je priklenjena na invalidski voziček v varovanem stanovanju in zaprta med štirimi stenami povsem odvisna od tuje pomoči. Vzpodbujam jo k pozitivnim mislim in k pričakovanju osebnega snidenja, ko bo to mogoče.

Vitalno in optimistično Miro, rojeno v letu in na dan Hitlerjevega napada na Jugoslavijo, sem že navsezgodaj presenetila s čestitko. Sledile so mi tudi druge članice, ki sem jih po telefonih opozorila na njen rojstni dan. Bila je vesela. Podelili sva osebni mnenji o ukrepih in o tem, kako vplivajo na njene življenjske navade. Z upoštevanjem predpisov poskrbi zase in se večkrat odpravi tudi na sprehod v park. »Sicer bi se mi  zmešalo«, je dejala in potožila o napetostih med stanovalci v bloku in tudi o tem, da jo zelo skrbi za vnukinjo, ki kot zdravnica živi in dela v Ameriki.

Sem pa spregledala, da je v aprilu praznovala tudi Albina, naša dobra vila, ki nas na srečanjih pogosto razvaja s svojimi pekovskimi in slaščičarskimi presežki. Da skupina resnično deluje tudi na daljavo, so dokazala telefonska opozorila članic, ki so preverjale, če sem ji že voščila. Hvaležna sem napako popravila s SMS sporočilom.

Marta je zimo preživela pri hčerkini družini v tesnem blokovskem stanovanju, a je pred razglasitvijo epidemije uspela uiti na deželo v svojo hišico ob Muri. Ob mojem zadnjem telefonskem klicu sem v primerjavi z njenim zimskim razpoloženjem začutila sproščenost in radost, da lahko o sebi, svojih navadah in potrebah odloča sama in da, kot je povedala, ni treba »hoditi« drug po drugem. Zdravo in polno življenja jo je zanimalo, kako karanteno prenašajo ostali člani skupine. Sama upošteva vsa navodila, razen gibanja samo v svoji občini. V tej bi si namreč potrebščine lahko preskrbela le s kakšnim prevozom, ki pa ga nima, saj je trgovina z živili precej daleč. Pa se primerno zavarovana peš odpravi čez most reke Mure na štajersko stran v sosednjo občino Radenci in že čez nekaj sto metrov pride do trgovine.

In sovoditelj Tone? Deluje. Poleg telefonskih klicev me občasno po e-pošti preseneti z lepimi fotografijami iz okolice svoje hiše ali z bližnjega sprehoda, vsem pa rad pošlje kakšno iskrivo SMS sporočilo, kot na primer: » Dobro jutro, »Upokojeni optimisti«, ste v redu? Vam mir ugaja? Vam ni dolgčas? Meni dela ne zmanjka. Nisem vedel, da ga je pri hiši toliko. Še knjig nimam časa brati. Želim vam plodnega vsakdana in na svidenje ob prvi priložnosti«.

In jaz? Dolgega časa ne poznam. Sicer še vedno rehabilitiram v lanskem maju hudo zlomljeno nogo, se jezim na množico stopnic v hiši, pa vendar kljub slabšemu premikanju uspevam urejati, pospravljati in odstranjevati stvari, ki so se več let kopičile po vseh prostorih. Berem, rešujem križanke, pogledam poročila po TV ali si poiščem kak dober film, prisluhnem novicam na lokalnem radiu, pobrskam po internetu in Facebooku ali si vzamem več časa za kuhanje za naju z možem. V trgovine mi ni treba hoditi, saj za to poskrbita sin in snaha. Le moja dva vnuka neizmerno pogrešam, saj mlada družina živi v drugi občini. Začimbo vsakdanjemu dogajanju pa daje delo s skupino na daljavo. Hvaležna sem vsem napotkom ZDSGS po spletu in dragi Danijeli, ki me tudi z osebno komunikacijo usmerja,  vzpodbuja in potrjuje, da skupina lahko živi tudi v drugačni obliki. Tudi medsebojno pomoč lahko štejem med dela na daljavo. Z Dragico sva na primer po telefonu reševali dilemo, kateri zapis  bi bil bolj pravilen: koronavirus, korona virus ali virus korona, saj Slovenski pravopis, kar je razumljivo, tega pojma ne pozna, v medijih pa se srečujemo z vsemi tremi oblikami. Do solz sva se nasmejali, ko sem ji povedala šalo, da razpravljava tako kot najini kolegi slavisti na nekem simpoziju, ki so se celo noč prepirali, kaj je bolj pravilno: dežuje, dež pada ali dež gre. Soglasja niso našli, a ko so proti jutru zapuščali dvorano in jih je zunaj presenetil močan dež, so vsi v en glas vzkliknili: »Mater, kak ščije!«

Pa vendar… Kljub vsem dogajanjem čutim tesnobnost, ki ostro vrta in postavlja nešteto vprašanj. Kakšna je prava resnica o smrtonosnem virusu svetovnih razsežnosti? Ali resnica sploh obstaja? Bo človeštvo znalo preživeti in živeti? In kako se bomo v vsem tem znašli mali ljudje na obrobju svojih življenj? In kdaj se bomo »Upokojeni optimisti« zopet lahko srečali, se vrnili v čase, ko nam je Marija vsako pomlad nabrala regrat in ga z nasmehom podelila vsakemu od nas. Ko je po vožnji z mopedom odložila čelado, sedla na svoje mesto in nas seznanila: »Imam ženitno  ponudbo.« In ko bo takšno humorno naznanilo ali zanimivo sporočilo kogar koli izmed nas ponovno postalo tema pogovora srečanja skupine, takrat… ja, šele takrat bomo lahko rekli: »Vrnili smo se v dobre stare čase«. 

Erika Hriberšek, Društvo upokojencev Murska Sobota, Skupina starih ljudi za samopomoč »Upokojeni optimisti«    

 

DELOVANJE DRUŠTVA MOST V ČASU IZREDNIH RAZMER

Ko so začela prihajati opozorila o širjenju virusa, smo po skupni odločitvi z vodstvom našega društva,  prekinili s srečanji in si dali čas za navodila, kako naprej. Hkrati smo bile voditeljice odločene, da moramo tudi v tem času ohranjati medsebojno povezanost z našimi člani, zato smo se dogovorile za srečanja preko telefona. Temeljno poslanstvo teh razgovorov je bilo ravno tako, kot pri osebnem druženju na skupini, razbremenitev članov, iskanju virov moči pri njih samih ter znotraj njihovih socialnih mrež. Ravno tako smo spodbujali člane, da se medsebojno pokličejo in da tudi sami ohranjajo kontakt znotraj društva.

Člane smo seznanjali z možnimi oblikami pomoči znotraj DRCI MOST - nudenje razbremenilnih pogovorov, informiranje, dostava živil iz trgovine, zdravil iz lekarne, psihosocialno pomočjo preko telefona ali elektronske pošte, ki jo nudijo različne vladne in nevladne organizacije.  O navedenih programih so bile članom posredovane tudi pisne informacije.

Vsem 57 članom smo po navadni pošti posredovali dopis z namenom opolnomočenja in posredovanja pomembnih informacij, hkrati pa smo jim zaželeli tudi lepo praznovanje Velike noči. Za vse člane smo priskrbeli zaščitne maske s pomočjo naših dveh voditeljic, ki sta nekaj pralnih mask pridno zašili in jih podarili  članom skupine Sončnice Migojnice in Fortuna, nekaj pa smo jih pridobili z donacijo na podlagi timskega sodelovanja z Občino Žalec, Krajevno skupnostjo Griže, Mestno skupnostjo Žalec, Krajevno skupnostjo Galicija, podjetjem Timplast d.o.o. in drugimi prostovoljci. Maske smo pridobili v času, ko je zaščitne opreme primanjkovalo, za kar so nam bili naši člani resnično hvaležni. 

Poudariti moramo res izjemno dobro sodelovanje, angažiranost in predanost prostovoljnemu delu na področju skupin starih ljudi za samopomoč vseh voditeljic/prostovoljk in funkcionark, saj smo v času koronavirusa hitro, inovativno ter prilagojeno pristopili k zadevi. Voditeljice smo se sprotno obveščale preko skupine "Mostovke" v aplikaciji Viber, preko elektronske pošte, telefona. Vzpostavili smo  ZOOM aplikacijo za srečanja voditeljic/prostovoljk z namenom medsebojne podpore, povezanosti, dobrega timskega sodelovanja, izmenjavanja informacij, evalviranja dosedanjega dela, zastavljenih ciljev in načrtovanja aktivnosti za prihodnost z upoštevanjem in prilagajanjem danim razmeram vezano na COVID-19. Veliko aktivnosti najdete tudi na našem Facebook profilu, kjer so objavljeni tudi prispevki naših članov.

Skladno z rahljanjem ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa v mesecu maju 2020 načrtujemo, da se v lepem vremenu vsaka skupina ločeno dobi na torkovem srečanju v naravi, kjer bomo seveda spoštovali predpisane zaščitne ukrepe. V naših skupinah je povprečno po 10 članov, zato ne bo težav z zagotavljanjem potrebnih samozaščitnih ravnanj ter predpisane razdalje med člani. Člani že nestrpno pričakujejo datum srečanja. Potrebno je tudi poudariti, da med našimi člani nismo zaznali primera bolezni COVID-19.

Lahko povemo, da smo v času epidemije koronavirusa še bolj inovativni, aktivni saj nas skrbi za zdravje naših članov. Ves čas jim  želimo dajati občutek varnosti, pripadnosti, ter jasno sporočilo, da tudi v teh težkih časih niso sami in da jim bomo nudili pomoč ter stali ob strani.

Ves čas smo povezani z našo krovno organizacijo Zvezo društev za socialno gerontologijo Slovenije in aktivno delujemo na prilagojen način. Pomembno je, da ohranjamo stike, nudimo pomoč in se povezujemo s pogovorom, pisanjem, z nasveti, usmeritvami in podporo! Skupaj zmoremo še več!

Lahko rečemo, da nam je kljub vsemu lepo, predvsem pa nas bogatijo občutki povezanosti, solidarnosti ter  empatija do sočloveka. Vsaka kriza je priložnost za to, da se odločimo, ali se vdamo situaciji ali pa jo izkoristimo za lastno rast in razvoj.

Tokrat ima beseda kriza prvinski pomen, odločitev, kako jo sprejeti in doživeti pa je odvisna od nas samih in ponosno lahko rečemo, da smo v DRCI Most v tem kriznem času stkali izjemno pozitivno zgodbo.

DRCI Most Žalec, pripravile: Branka Delakorda, Špela Jovan in Katja Kolar

 

 

Tudi v času ukrepov ob epidemiji, v lokalni mreži skupin starih ljudi za samopomoč v Društvu upokojencev Sevnica,  vodje redno vzdržujejo stik med sabo in s svojimi člani preko telefonskih pogovorov. Vodja lokalne mreže in vodja domske skupine Cvetka, ki ima svoje člane v Domu upokojencev in vsi nimajo možnosti za telefonski pogovor, pokliče delavke v domu, ki njene člane pozdrave prenesejo članicam. Člani in članice skupin pa komaj čakajo, da se ponovno vidijo, se pogovorijo, izmenjajo svoje izkušnje in razmišljanja, potelovadijo, zapojejo in morda tudi malo zaplešejo.

 Cvetka Biderman, mreža skupin v Društvu upokojencev Sevnica 

 

»SREČEVANJE« SKUPINE MAVRICA V ČASU KORONAVIRUSA

V začetku leta je naša skupina Mavrica poleg rednih srečevanj sestavila še načrt dodatnih aktivnosti do konca junija 2020. Da na kaj ne pozabimo, smo to tudi spisali in obesili na oglasno desko. 

Še sonce ni prav pokukalo iz oblakov, ko nas je v začetku marca presenetila informacija o širjenju virusa in s tem začasno prenehanje srečevanja naše skupine. Šok in žalost. Sledilo je  sprejemanje drugačnosti. Uporabna navodila kako ravnati in kako si pomagati v tem času dobivamo iz našega MDS Drava, prav tako dobivamo veliko uporabnih napotkov na spletni strani krovne organizacije Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije. Te podpore smo zelo veseli. Smo drug z drugim, v pravem pomenu besede.

Že tako povezani člani med seboj, smo se v teh dveh mesecih spoznavali še na drugačen način. Bolj oseben. »Stopali« smo v stanovanja drug drugega in si povedali kaj počnemo čez dan v tem času.

Enotni smo si, da je pravo darilo lepo in sončno vreme. Dene dobro na dušo, dobro je za kosti, da lahko akumuliramo D vitamin in omogoča, da smo na luftu.

Zamenjujemo si slikice in opis kakšnih dnevnih dogodkov.

Olgica je prvič spekla potratno potico, tako kot  iz Avstrije, ful ji je uspela, nabirala je zelišča in razvajala svoje domače.

Duška nam je opisala domače poškodbe: pred blokom je slišala sireno, na hitro vstala iz postelje in tako padla, da je bila cela plava, drugi dan je nerodno stopila, se zataknila v radiatorju in si zlomila mali prst na nogi, še isti dan je na avtu zaprla havbo in pozabila odmakniti glavo. No ja, Duški se dogajajo tudi lepe stvari z vnukom, doma so prepleskali stene.

Zmaga je v tem času dokončala obnovo terase, na veliko rovala po vrtu in veliko brala.

Našo Marjano obveščamo o naši skupini s fizično pošto, ji pošiljamo lepe želje, slike iz naših preteklih dogodkov z namenom, da smo ji v njenih težkih časih v oporo.

Dragec, ki prihaja na skupino iz Hrvaške, nam je pošiljal slike z lepo obdelanim vrtom, kakšne dobre reke, ki so bili povezani z trenutno situacijo. Za njega pa je bila zmagovalna novica, da je lahko podaljšal registracijo avta. Nekaj, kar je bilo prej normalno.

Sovoditelj Peter je nekaj posebnega, seveda v pozitivnem smislu. V teh dveh mesecih je bil motivator skupine, nas »zadolžil«, da smo zjutraj pili »internetno kavico«, v reševanje dobivali razne naloge in zanimive članke. Z nami je podelil zgodbo, ko je bil na sprehodu ob reki Dravi. Tam je srečal čuvaja in ga vprašal, če je kaj zlata v Dravi. »Je«, je odgovoril. »Neki ljudje kopljejo zlato iz reke. Reka Drava in Mura naj bi bile zlatonosne reke. Zato tudi ime kraju Zlatoličje.« Da je povezan z naravo potrjujejo tudi slike velike korenine, ki jo je našel ob vodi. Lepo jo je obdelal, polakiral in je sedaj okras na njegovem vikendu.

S člani skupine Mavrica sem delila moje veselje, ko sem dobila električno kolo, ko me je moj Peter razvajal s palačinkami, ko sem jim večkrat povedala, da jih pogrešam in komaj čakam, da se vidimo fizično, da bom lahko skuhala kavo za vse.

Vsi pa smo v tem času opazovali popke, pa ne svoje, tiste na drevesih. Sedaj so iz njih nastali že listi, vse je zeleno. Spomnili so nas na grafit »Zeleno, ki te ljubim zeleno«. Vsi držimo skupaj, se bodrimo, si zaupamo tudi kakšno stisko. Pred virusom tedenska srečanja so postala dnevna »srečanja« naše skupine. Skupina se srečuje, vendar na drugačen način. Radi pa se imamo na isti, stari način. To v tem času največ šteje.

Blanka Kositer, MDS Drava Maribor