32. št. Prepletanja, januar 2010

02.08.2010

Čeprav smo že krepko v letu 2010 se v Prepletanjih odraža preteklo leto. Jesen je bila res pestra, bogata s praznovanji in obletnicami. Morda se zdaj zapiski o tem niti ne zdijo zelo pomembni, saj vse dogodke sami pripravljamo in doživljamo. Mnogo stvari dobi pravo vrednost šele, ko nanje pogledamo z določene časovne distance. To nam omogoča zapisana beseda, kronika, fotografija. Ko smo se odločili za izdajanje revije smo imeli v mislih prav to: zapisati, objaviti in na tak način naše delo umestiti v kontekst časa in prostora. Poleg teh novic boste v reviji našli še marsikaj zanimivega.

Januar velja za boljkone miren, dolgočasen mesec.
Prejle sem bila z znancem na kavi. Srečala sva se po dolgem času in se pogovarjala o tem, kako živiva. Kar naenkrat me prekine in pravi, naj vendar že povem kaj novega, ne pa same vsakodnevne stvari.
Sama pri sebi pomislim, da ima morda prav, po drugi strani pa …
Govorila sem o tem, kako hitro je šel januar mimo, da sem šele danes pospravila praznične novoletne okraske, pa da sem bila v soboto na nočnem pohodu in da nam je svetila luna, da sem kidala sneg, da sva bili s kolegico na kavi in sva obdelali najina potovanja, s takega ... bolj ženskega vidika, da me zvečer, ko pridem domov čaka še pisanje uvodnika za Prepletanja in da moram do jutri nekje stakniti italijanski učbenik, da bi rada v bližnji prihodnosti kupila letalsko karto za krajše počitnice, da grem v soboto na praznovanje, da bi morala peljati avto v pralnico, … Ja, kaj bi pa še rad?
Vse zgleda nekam lažerno in dolgočasno. Nič posebnega, ampak tako je življenje! Hlepimo po novicah, atraktivnostih, dogodkih. Po drugi strani pa se čisto udobno in varno počutimo, če se nam nič od tega ne dogaja. Če verjamete ali ne, že v službi se veselim, kadar vem, da me popoldne čaka ena ura kavča s knjigo, ki me vselej tako prijetno uspava. Oja, tudi v navidez dolgočasnih dogodkih so čustva, adrenalin, pričakovanje, razočaranje, veselje – dovolj, da ima vsak dan svojo barvo in težo.
Ja, še kar pomembno je, da smo zdravi, zadovoljstvo ja pa že bolj stvar karakterja in osebnega odnosa do sebe in do sveta.
Še celo leto je pred nami, pisano bo, vsak dan in vsak trenutek obarvan s posebnim, enkratnim odtenkom. Prav zato življenje, če ga natančno pogledamo, ni nikoli dolgočasno in pusto.

Pogovor
l6l Barbara Miklič Türk
l9l Anton Kranjc

Strokovni namigi
l11l Razvojno - edukativni model supervizije

Mostovi med generacijami
l15l Medgeneracijski tabor "Bohinj 2009"

Učenje za delo
l17l V vlogi voditeljice se dobro počutim
Sredina
l19l Deset let druženja - MDS Drava
l25l Iz društev

l35l Naši dopisniki

Danes smo se pogovarjali o
l37l V petih letih

l38l Novice iz Zveze

Kratka zgodba
l40l Čas teče

V družbi z dobro knjigo
l41l Zdravilna energija dreves
Nebesni pokop

Pogovor

l6l Barbara Miklič Türk
Mislim, da sem vsak trenutek ravno prav stara.
Tokrat je na naša vprašanja odgovarjala gospa Barbara Miklič Turk, soproga predsednika države. Sama vedno poudarja, da je njeno poslanstvo tudi vzpodbujanje, podpiranje in promociji prostovoljnega dela. Ima naziv ambasadorke prostovoljstva. Bili smo veseli in počaščeni, da smo se srečali v Šmartnem.
Ko v medijih, zlasti na televiziji spremljamo dejavnosti znanih ljudi, se pogosto sprašujemo, kako pravzaprav živijo vsakodnevno življenje. O tem nam lahko povedo največ oni sami.

l9l Anton Kranjc
Zahvalil bi se rad vsem, ki so mi popestrili jesen življenja.
To je povedal Anton Kranjc (Tone), eden od članov Medgeneracijskega društva Jesenski cvet Domžale. Nekajkrat sem ga peljala na naša skupna srečanja in pogovor z njim je bil vedno zelo zanimiv. Omenila sem mu, da bi bilo lepo, če bi svoje življenjske izkušnje podelil z drugimi. Čez nekaj časa sem prejela pismo, v katerem je Tone na kratko opisal svoje življenje. Ob najinem zadnjem srečanju sva se dogovorila, da se oglasim pri njem, da se še malo pogovoriva.

Strokovni namigi
l11l Razvojno – edukativni model supervizije, Razvojno-edukativni model supervizije v domu za stare
Zakaj pisati o superviziji v povezavi z veščinami asertivnosti?
Kako zagotoviti profesionalni razvoj, osebno rast in razvoj veščin asertivnosti zaposlenih na enem od področij socialnega varstva, in sicer na področju institucionalnega varstva starejših, koliko in na kakšen način k temu prispevajo dejavniki v procesu supervizije in še mnoga druga so vprašanja, na katera sva odgovorili v magistrski nalogi z naslovom Razvojno-edukativni model supervizije v domu za stare.
Obe avtorici se že od dodiplomskega študija dalje intenzivno srečujeta z delom z ljudmi, kar je tudi razumljivo glede na njuno dodiplomsko izobrazbo – socialno delo in psihologija. Posledično poznata tako prednosti in čare kot tudi pasti in področja dela z ljudmi, kjer moraš biti še posebej pozoren. Obe imata izkušnjo z vlogo supervizantke, Melita Zorec pa kot supervizorka z licenco že tretje leto samostojno izvaja supervizijo za strokovne delavce in sodelavce na področju socialnega varstva po nizozemskem modelu supervizije oz. v Sloveniji poimenovanem razvojno-edukativnem modelu. Srečevanje z lastnimi preizkušnjami in preizkušnjami drugih pri delu z ljudmi ter priložnost spoznati proces supervizije sta jo usmerila v izobraževanje za supervizorko ter pridobitev licence na tem področju.
Prispevek je zgolj kratek povzetek obširne magistrske naloge. Raziskava, predvsem pa ugotovitve so še kako zanimive tudi za odgovorne v programih Zveze tako na nacionalnem, kot na lokalnih nivojih. Več informacij in praktičnih izkušenj bosta z veseljem posredovali avtorici sami - in

Mostovi med generacijami
l15l Medgeneracijski tabor »Bohinj 2009«, Milena Vinder, Jožica Lukše
V mesecu septembru smo voditeljice skupin za samopomoč v domu Grmovje organizirale medgeneracijski tabor.
Dvaindvajset udeležencev je bilo lepo porazdeljeno v »starostne skupine«: osem mlajših in osem starejših ter šest udeležencev iz srednje generacije. V pomoč in vzpodbudo tako pri tehnični kot tudi pri vsebinski pripravi in izvedbi programa je bila izkušnja in metodologija po kateri se izvajajo tabori v okviru Zveze in nam jo je predstavila strokovna delavka Danijela.
To je bila naša prva tovrstna izkušnja. V treh dnevih smo uspešno prestali začetno tremo, dobro unovčili priprave in se predali izkustvu druženja.

Učenje za delo
l17l V vlogi voditeljice se dobro počutim, Tatjana prašnikar, Danijela Zimšek Kralj
Po enoinpolletnem programu usposabljanja vsak kandidat pripravi zaključno nalogo, ki jo tudi zagovarja. Čeprav naj bi bil ta zagovor predvsem predstavitev svoje izkušnje, je za marsikoga kar preizkušnja, povezana s tremo in nestrpnostjo. Predavateljice pripravijo vprašanja, ki se nanašajo na zapisano v nalogah. Iz tokratnih preizkusov so se vprašanja ohranila in morda bi se rad kdo preizkusil v njih.
- Kaj vam druženje z Iskricami pomeni, kako vas bogati?
- Kaj ste z vključitvijo v usposabljanje in izobraževanje prostovoljcev za vodenje skupin starih ljudi za samopomoč pridobili?
- Katera znanja, veščine, spretnosti, ki ste jih pridobili med usposabljanjem, ste vnesli v svoje večletno vodenje skupine?
- Kaj po vašem mnenju pomeni druženje v skupini članom skupine BABICE in kako se to odraža v njihovem bivanju v domu?
- Opišite razliko med vzdušjem, ki je danes v skupini, in vzdušjem, ki ste ga čutili na prvem srečanju skupine PRIJATELJI.
- Kaj za vas pomeni voditi skupino v paru oz. v troje?
- Kaj vam pomenijo pravila vedenja v skupini (pomoč pri vodenju skupine ali oviro ali…)?
- Kako ste preskočili oviro iskanja sovoditeljice in ali ste se tudi pri vabljenju članic in predvsem članov skupine srečali s kakšno oviro?
- Kako ste poiskali ime skupine in kaj pomeni?
- Na kakšen način se zadovoljstvo, radost, smeh in sproščenost, ki jih doživljate na skupini, odražajo v vašem poklicnem delu?
- Opišite svoje občutke, ovire, presenečenja, posebnosti, olajševalne okoliščine… ob vključevanju v že delujočo skupino.
- Kaj vam srečanja z ostalimi voditelji skupin omogočajo – kaj vam pomenijo?
- Kaj menite, katere posebnosti članic TURNIŠKI ZVONČKI prispevajo k temu, da pogovor v tako veliki skupini lahko poteka spontano?
- Kako se ob druženju s starimi ljudmi pripravljate na lastno starost?

Sredina
l19l Deset let druženja – MDS Drava
Začetek programa Skupine starih ljudi za samopomoč v Mariboru sega v leto 1989, ko smo strokovne delavke Centra za socialno delo in Doma upokojencev v Mariboru ustanovile prvi dve skupini. Pot se je nadaljevala tako, da smo se kot lokalna mreža skupin leta 1992 organizirali v sekcijo krovne, nacionalne organizacije in kasneje v društvo Drava.

l25l Iz društev